• Datum objave: sreda, 26. oktober 2016
  • Repetitor, Nikki Louder @Kino Šiška, 20. 10. 2016

    Prejšnji četrtek se je na odru Katedrale v Kinu Šiška odvil težko pričakovan koncert domačih prerokov noise rocka Nikki Louder ter južnih mojstric trušča Repetitor. Koncert, ki ga ni kazalo zamuditi, saj se je »hype« okoli njega vlekel že nekaj mesecev, je obljubljal glasno in kvalitetno čiščenje ušesnih kanalov, še toliko bolj, ker so Repetitor pred kratkim izdali svojo tretjo dolgometražno ploščo v osmih letih, naslovljeno Gde ćeš.

     

    Deževno vreme, skupaj z jesensko ljubljansko sivino, je pripravilo teren za spust v globočine travmatiziranih in deziluzionističnih adolescentov, kamor se vedno znova suvereno podajajo Nikki Louder. Ljubljanski trio, ki je že lansko leto zacementiral dejstvo, da zna vrhunsko ogreti publiko kot predskupina, ki je otvarjala koncert za kanadske Viet Cong (oz. Preoccupations, kakor so se preimenovali po javnem pritisku zaradi kulturne apropriacije in rasizma v zvezi z izvirnim imenom), so tokrat solidno napolnili veliko dvorano Kina Šiška. V setu, ki je trajal slabih 45 minut, so zaigrali večji del zadnje plošče Trout, seveda niso umanjkali starejši hiti, vse skupaj pa so zapakirali v napol jam session. Škoda le, da celokupno niso eksplodirali tako močno, kot bi lahko. Razlog gre morda iskati v velikem odru, na katerem je trio malce pobralo; odra niso uspeli povsem napolniti in fizično se jim je zdel malce prevelik, četudi se Blaž Sever na vokalu in kitari ni »šparal« z doživetim kričanjem in glasno kitarsko distorzijo. Malce prenizki glasnosti in relativni statičnosti na odru navkljub pa je zvok, ki so ga Nikki Louder lansirali v naša ušesa, zadel prave note. Noise rock entuziasti s(m)o ob zaprtju oči lahko odplavali v srednja devetdeseta, v zatohlo garažo sub-urbanega New Jerseyja, in se prepustili nesmislu, depresiji in tesnobi post-industrijskih ameriških sanj.

     

    Po krajši pavzi pa je skozi ljubljansko-ameriško meglo pričel sijati žarek balkanskega sonca. Repetitor so več kot očitno ljubljenci ljubljanske publike, saj je bila dvorana že pred začetkom opazno bolj polna kot med Nikki Louder. Set so otvorili z novim materialom in poželi buren aplavz, saj gre za močne in surove rock »štiklce«, ki poženejo kri po žilah. Vendarle pa se je pravi »BUM« zgodil šele po dobrih desetih minutah, ko je na spored prišel prvi od »starih« hitov. Plošča Dobrodošli na okean se je v štirih letih dodobra usedla v kolektivno zavest lokalne publike in »Biću bolji« očitno sledi lastnemu besedilu, saj je vsakič boljši. Četudi je publika bolj poskočila ob že znanih hitih, pa je poudarek vseeno bil na novem materialu in prav je tako. Komadi z »Gde ćeš« ostajajo zvesti zvoku, ki so ga Repetitor vzpostavili; so divji in surovi, njihova energija seva jezo in konstruktivno usmerjeno agresijo, vse skupaj pa stoji na vrhunski performativni platformi. Milena na bobnih izgleda in razgraja kot fanatična divjakinja, s katero ne želiš imeti opravka, če nisi dovolj divji tudi sam. Ana-Marija z basom postavlja temelje kot pnevmatsko kladivo, Boris pa skače z ene strani odra na drugo, pleza po ojačevalcih in zvočnikih ter se meče v publiko; vse to, medtem ko iz njegovega Fenderja gomazijo neverjetno mastne kitarske linije, ki bi zvočno lahko – sploh, ko vklopi distorzijo – užalile marsikaterega samooklicanega polnopravnega metalca. Navdušenje med publiko ni pojenjalo do konca in Boris je kar trikrat »surfal« po publiki ter se vsakič uspešno vrnil na oder. Repetitor je tako močna, divja in uigrana mašina, da so ljudje zahtevali kar dve repeticiji in ob drugem bisu so iskreno vprašali: »Ljudi, šta da sviramo?«. Zaključili so z »Lako zabavo« in se s tem vsaj lirično navezali na nesmisel in depresijo, ki so jo na začetku vzpostavili Nikki Louder, s tem pa je koncert dobil zaokrožen zaključek.

     

    Noč težkih kitar in še težjih bobnov je obiskovalcem v Šiški nedvomno pustila sladek priokus. Pa ne zaradi pretirane pocukranosti, ampak zaradi prvinskega angažmaja, ki so nam ga servirali tako Nikki Louder kot Repetitor in s tem marsikateremu zagretežu za težje kitarske glasbe omogočili prvorazredni ventil za sproščanje frustracij na nedestruktiven način.

    Sorodni članki: