• Datum objave: sreda, 19. oktober 2016
  • Pregledna reportaža: 64. Festival Ljubljana @različna prizorišča po Ljubljani, 27. 6. 2016-13.9.2016

    Letošnje leto se je odvil že 64. Festival Ljubljana.  Vsekakor lahko o kulturno obarvanem poletju govorimo kot o tradiciji. Tudi letos so Ljubljano napolnile kakovost in svežina glasbenih, gledaliških in plesnih predstav. Festival je namreč zaobjel mnogo žanrov: od klasike, jazza, popularne glasbe, pa vse do baletov, ljudskih plesov in muzikalov. Hkrati pa smo na prizoriščih kot so Cankarjev dom, Križanke, Slovenska Filharmonija in Kongresni trg lahko prisluhili posameznikom in zasedbam iz vsega sveta. Festival je otvoril  uragvajski basbaritonist Erwin Schrott, 27.6.2016, zaključili pa baletniki Akademskega državnega baleta Borisa Eiffmana iz Sankt Peterburga, 13.9.2016. V uredništvu smo izbrali nekaj koncertov, s pomočjo katerih lahko vsaj malce osvežimo poletno dogajanje.

     

    Divetrimento, kakor so naslovili koncert britanske čelistke Natalie Clein v sodelovanju s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije se je odvil 11. 7. 2016 v Križevniški cerkvi. Solistka je ena izmed najbolj cenjenih in mednarodno priznanih violončelistov Britanskega otočja, kjer tudi deluje kot profesorica na Londonski Kraljevi akademiji, intenzivno snema in izdaja zgoščenke. Orkester je najprej izvedel Mozartov Divermento v D-duru, ki ga skladatelj ni zasnoval v tradicionalnem lahkotnem žanru suite, temveč se je že približal sestavi in kontekstu simfonije. Tako smo prisluhnili tristavčnemu delu za godala v italijanskem slogu. Izvedba je bila sproščena in odlična, kot je pričakovati, da bo orkester filharmonije izvedel te vrste Mozartovo klasiko. Nato smo lahko slišali izvedbo vedno aktualnega in včasih že prevečkrat izvajanega Koncerta za violončelo št.1 Josepha Haydna. Koncert sicer za solista izredno zahteven, saj vsebuje mnogo virtuozno zastavljenih odsekov nas ne preseneti, saj vsebuje tipično klasicistično lirično temo, ki je zelo spevna ter poslušanje zato neobremenjeno in nezahtevno. Soliska je tu pokazala, da je vredna vseh pohval v koncertnem listu, saj je koncert izvedla brez napak, izredno elegantno in lahkotno. Prav tako je mojstrsko izvedla kadenco. V drugem delu koncerta je bilo slišati še enega Haydna, tokrat Divertimento v D-duru in sicer v priredbi Gregorja Piatigorskega. Začetni Adagio je bil izveden izredno ekspresivno, vendar je bilo v hitrejših stavkih občutiti manjše neskladnosti, zaradi katerih izvedba ni bila tako odlična, kot je obetala na začetku. Za konec je orkester izvedel Ipavčevo Serenado za godala, ki je bila po skladateljevih besedah napisana v lažjem slogu, kot razvedrilo glasbenih ljubiteljev in je tako odlična za zaključek koncerta. Klasični sestav v štirih stavkih, skoraj otroško lahka osrednja tema in lahkotnost temu delu tako zagotovi lahko zapomnljivost in sproščenost. Tudi tokrat je bila izvedba na mestu in koncert primerno zaokrožen. Izvajalci so pričarali enostaven in sproščen večer klasične glasbe, v katerem bi težko ne uživali.

     

    ——————————————————

     

    Mediteranski mladinski orkester. Sto mladih izbrancev od štiristotih, iz dvajsetih držav (od Izraelcev, Tunizijcev, Sirijcev, Turkov pa do Špancev, Portugalcev, Francozov, Hrvatov in Slovencev). Preko dva tisoč osemsto kilometrov in štiri koncerti (Marseille, Aix-en-Provence, Zadar, Ljubljana) v manj kot tednu dni z letošnjim dirigentom mednarodnega slovesa, Slovencem Markom Letonjo. Dejstva, ki poleg njihovih koncertov, delajo orkester še večji. Svoj zadnji letošnji koncert so imeli v Slovenski filharmoniji v torek, 26. 7. 2016, bil je razprodan. Uvodoma so odigrali Burlesko Vita Žuraja, ki jo je napisal še v študentskih letih. Kljub temu da skladba zahteva kar precej tehnične usklajenosti in nenehnega prelivanja barv, je bila izvedba zelo dobra, pomanjkljiva zgolj v samem značaju, saj je bilo čutiti nekoliko preveč strogosti, predvsem na delih, ki bi morali zazveneti sproščeno in lahkotno. Sledil je cikel Modesta P. Musorgskega, Pesmi in plesi smrti, ki ga sestavljajo štiri stavki: Uspavanka, Serenada, Trepak, Vojskovodja. V originalu je bila kompozicija namenjena glasu in klavirju, tokrat pa smo jo slišali v Šostakovičevi priredbi za orkester in mezzosopran. Kot solistka se je predstavila Aude Extrémo. Njen nastop je bil zelo medel v odnosu do prikazovanja različnih obrazov Smrti, ki se preko stavkov stopnjuje in naj bi doživela svoj vrhunec v zadnjem stavku, kjer naj bi nastopila sama Smrt kot feldmaršal, ki prešteva žrtve po bitki. Kljub izjemno zvočni in barvni kulisi, ki jo je ustvarjal orkester, je solistka ostala svet zase in deloma sodelovala zgolj z dirigentom, nikakor pa se ni zlila z vibracijami, ki jih je oddajal orkester in tako smo bili lahko poslušalci še najbolj navdušeni nad mogočno izpeljanim zaključkom in sklepnim akordom orkestra. V drugem delu je bila najprej na vrsti, skoraj da že neoklasicistična, deveta simfonija Dimitrija Šostakoviča. Izvedba je v prvi vrsti navdušila z izjemnimi solisti in posameznimi sekcijami, ki so delovale zelo homogeno in večinoma zelo povezano; opaziti je bilo nekoliko manj povezanosti med pihalno-trobilno in godalno sekcijo; motila pa je tudi na več mestih netočna intonacija. Nad samo interpretacijo smo lahko samo navdušeni, saj se je mladim glasbenikom izmuznila redkokatera nezaključena fraza, ki pa v celoti ni zmotila lepo grajenih linij s svojimi manjšimi in večjimi viški, ki so bili narejeni premišljeno in v večini primerov odigrani ne zgolj intuitivno, ampak tudi z razumevanjem. Prav tako gre pohvaliti vzajemno zaupanje med orkestrom in dirigentom, brez katerega takšne igrivosti in lahkotnosti v samem značaju ne bi bilo možno doseči. Zadnje so bile na sporedu vsem znane Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, skladatelja Richarda Straussa. S to skladbo nam je orkester pričaral čudovit zaključek. Tokrat so bili solisti nekoliko bolj raznoliki v svoji suverenosti in natančnosti – nekateri so bili tudi tokrat izjemni, nekaterim pa je zmanjkalo nekoliko koncentracije. Na račun slednje je zopet trpela intonacija in tempo, ki je včasih nenadzorovano padel ali pa vodil v nenamensko »pohitevanje«, bil je tudi vzrok za manjša razpadanja orkestra na nekaterih delih. Ampak tudi tokrat to ni uničilo izvedbe, ki je bila prepojena z željo orkestrašev, da kljub ogromni utrujenosti, za konec turneje pokažejo vse svoje znanje in razumevanje, ki ga premorejo. In vse to jim je tudi uspelo. Hvaležna in navdušena publika jim je namenila stoječe ovacije in ogromno navdušenja, ki so si ga tudi zaslužili. Naj za konec samo omenimo, da sta v orkestru igrala tudi dva Slovenca – klarinetistka Julija Vrabec in kontrabasist Jošt Lampret. Tako da lahko samo pohvalimo takšne projekte, ki omogočajo mladim glasbenikom tovrstna sodelovanja, razvijanja in napredovanja.

     

    ——————————————————

     

    Ljubljano je 24. 8. 2016 obiskal Londonski simfonični orkester, eden izmed najuglednejših svetovnih orkestrov. Ne samo da imajo na leto več kot 120 koncertov, so hkrati tudi vodilni orkester snemalnih projektov in to ne samo zgoščenk, ampak tudi glasbe za filme. Tokrat  se jim je pridružila Lana Trotovšek, slovenska violinistka, ki živi in ustvarja v Londonu. Za dirigentsko palico je  poprijel Gianandrea Noseda, ki je bil nedavno razglašen za dirigenta leta 2015. Vsi ti podatki so skupaj z impresivnim programom velike trojice Wagnerja, Prokofjeva in Rahmaninova obljubljali nepozaben koncert. Pričeli so s preludijem iz Wagnerjeve glasbene drame Mojstri pevci nümberški. Mogočna in monumentalna uvertura, v kateri se prepletata trobilska tema s fanfarnim motivom in lahkotni godalski motiv. Skladba ima že sama po sebi teatralen učinek, ki se je zaradi ekspresivne in natančne izvedbe še potenciral. Mogočni trobilski zaključek in prešerna uporaba trilčkov in pasaž v godalih so tako uvedli publiko v neoklasicistični Prokofjevev Violinski koncert št. 1 s solistko Lano Trotovšek. Klub temu, da je to eno izmed skladateljevih zgodnjih del, so že opazne avtorjeve značilnosti. Tako v koncertu združeno zgledovanje po Beethovnovih sonatah, inovativnost, ki omogoča izraz močnih čustev, gibalni element in liričnost. Kljub temu, da je to delo za poslušalca težko in zahteva veliko pozornosti, je bila izvedba zelo poslušljiva. Morda je celoto občasno zmotila le interpretacija solistične tematike. Prokofijevev slog namreč povezujemo s satiro, hudomušnostjo in virtuoznostjo, kar se kaže v hitrih solističnih pasažah, skokih in tehnični zahtevnosti. Glede na to, pa je bila izvedba preostra in pretrda, kar je občasno prisililo orkester k upočasnitvi ritma. V drugem delu koncerta so izvedli Simfonijo št. 2, ki jo je spisal Sergej Rahmaninov. Orkesterska mojstrovina, dolga skora eno uro se prične s počasnim uvodom Largo. Tiho in skrivnostno se iz najnižjih godal razvije v živahnejšo in lirično čustveno nabito glavno melodijo, kjer se priključijo violine. Angleški rog naznani  prehod v Allegro moderato, precej agresiven a še vedno liričen sonatni stavek, ki preide v Allegro molto, energičen scherzo z vihravim ritmom in spevno osrednjo melodijo. Nato se orkester umiri in nastopi klasičen rahmaninovski romantični Adagio poleg poetičnosti, bogatih harmonij. Delo  zaključi Allegro vivace, ki združuje že slišane motive v prejšnjih stavkih in se zaključi z veličastnimi akordi. To genialno in raznoliko, a hkrati celovito in homogeno delo je bilo s strani Londonskih simfonikov izvedeno popolno. Uspelo jim je združiti romantični čustveni duh počasnih stavkov in vihravo harmonijo hitrejših delov. Nabito poln Cankarjev dom jim je po tej mojsterski izvedbi namenil navdušene stoječe ovacije.

     

    ——————————————————

     

    Na festivalu pa je nastopila tudi mednarodno najuspešnejša slovenska skupina v sodelovanu s Simfoničnim orkestrom Radia in televizije Slovenije. Govora je seveda o skupini Laibach, ki je 2.9.2016 koncertirala v Križankah. Koncert je potekal v dveh delih, popestrilo pa ga je sodelovanje skupine s Simfoniki RTV Slovenija in šestnajstčlanskim zborom. To sodelovanje je tipičnem eksperimenalnem zvoku skupine dodalo malce mehkobe in polni zvok ter ustvarilo zanimiv koncert. Kljub temu, da sta bila tako orkester kot zbor skrita za tanko zaveso, na kateri so se v klasični Laibach maniri odvijale projekcije, so bili skupini zvočno enakovredni. V prvem delu so premierno izvedli 30-minutno avtorsko kompozicijo po motivih Prešernovega Krsta pri Savici, ki se je tematsko povezala z njihovo interpretacijo odlomka iz nedokončane Griegove opere Trygvasson. Obe deli namreč povzemata krvavo pokristjanjevane poganov. Deli sta nastali v zadnjih dveh letih in opazna je rahla sprememba tipičnega in takoj prepoznanega zvoka skupine. Na trenutke se lahko opazi zvočnost Melodroma, ki ga je verjetno s seboj pripeljala Mina Špiler, vendar se ta mehkejša melodika lepo zlije s tem, kar smo vajeni od starega Laibacha. Izvedba je bila vsekakor precej pompozna in ne moram reči, da je koga razočarala. Menim, da jim je uspelo to pesnitev slovenstva inavgurirati na novo stopnjo aktualnosti. V drugem delu koncerta smo lahko slišali njihove največje uspešnice, kot bi se lahko izrazili. Med drugim so izvedli Eurovision, Now you will play, Smrt za smrt, Vor Sonnen-Aufgang, We are Millions and Millions are One, Whistleblowers, Resistance is Futile, Opus Dei/Leben heisst Leben in na koncu publiko spravili na noge. Kljub temu, da nekateri menijo, da so Laibachi le še stvar nostalgije, so s tem za njih povsem klasičnim koncertom pokazali, da še vedno imajo čar, ki je bil prisoten v prvih letih delovanja, le da so malce posodobili cilj svoje kritike in provokacije. Tako je bilo občutiti navezavo na begunsko krizo ter seveda kapitalistično družbo. Tako lahko rečemo, da so še vedno aktualni nosilci provokacije, le da je njihov krog oboževalcev in poslušalcev malce večji in da je tistih, ki bi se jih bali mnogo manj.

     

    ——————————————————

     

    Festival Ljubljana je precej uspešen, a ravno toliko poblematično glasbeno dogodje. Lahko rečemo da je neke vrste monopolist v našem prostoru, ki pa ostaja v veliki meri eden izmed najbolj elitističnih dogodkov nasploh. Malce starejši učenci, dijaki in študentje se verjetno še spominjajo dni, ko si si lahko s spričevalom z odlično oceno kupil vstopnico za kar osemdeset procentov ceneje. Tako so bile drugače drage vstopnice doseglive mladim, ki jih zanima kultura. Tega na žalost že nekaj let mladi ne moramo več koristiti. Cene, ki se gibljejo precej višje kot je v finančni zmožnosti povprečnega državljana pa na nek način ovirajo dvig poslušalske kulture. Šokantni so predvsem podatki, ki razkrivajo, da so vstopnice čisti dobiček za organizatorje, saj so ostali stroški pokriti iz strani občine in sponzorjev. Zasoljene cene so tako popolnoma nepotrebne. Vsako leto se sicer razdeli določen del zastonj kart v obliki vabil, a tu ponovno v igro vstopijo elita in poznanstva. Poleg tega pa si organizatorji vsako leto, kljub kritikam javnosti, dovolijo zapore cest okoli Križank. Njihovi razlogi naj bi bili varnost udeležencev in zmanjšanje hrupa, ki bi motil prireditve. Mnogo kritik je prišlo v smeri še večje elitizacije le tega dogodka, daj mimoidoči niso več morali prisluhniti glasbenemu dogajanju, prav tako pa tiste, ki si vstopnic ne morejo privoščit odrinejo še bolj na rob kulture. Ravno ti podatki nam morajo dati misliti, kaj se skriva v ozadju uspešnih festivalov, saj ni vse tako rožnato kot se zdi na prvi pogled.

    Sorodni članki: