• Datum objave: sobota, 26. november 2016
  • Obujanje kolektiva: otvoritev CoFestivala 2016

    Včeraj se je v Kinu Šiška odvila otvoritev enega najpomembnejših slovenskih festivalov sodobnega plesa pri nas, CoFestivala. Sestavljena je bila iz dveh dogodkov, otvoritve razstave Roka Vevarja, imenovane Ksenija Hribar: Med britanskim in slovenskim kontekstom, ter plesne predstave Gorana Bognanovskega z naslovom 2:0 – Predstava po resničnih dogodkih.

     

    Razstava Roka Vevarja, ki bo do konca festivala razstavljena v Kinu Šiška, je zgolj del njegovega raziskovanja življenja in dela pokojne plesalke, koreografinje in pedagoginje Ksenije Hribar. Brez nje bi bila zgodovina slovenskega sodobnega plesa precej drugačna in pomanjkljiva, zato se Rok Vevar že leta trudi, da bi izpostavil njeno pomembnost ter pomembnost plesnega kolektiva, ki ga je ustanovila pod imenom Plesni teater Ljubljana. Ob sami otvoritvi je bilo sprva težko opaziti duh kolektiva, ki je ena osrednjih tematik letošnjega festivala, to pa se je začenjalo spreminjati, ko se je približeval začetek prve predstave.

     

    Otvoritvena predstava Gorana Bogdanovskega 2:0 – Predstava po resničnih dogodkih, ki je bila včeraj premierno uprizorjena, je nadaljevala kopanje po plesni preteklosti. Šlo je namreč za posodobitev predstave istih ustvarjalcev izpred šestnajstih let z naslovom 1:0. Odvila se je leta 2000 in doživela ne samo slovenski, ampak tudi mednarodni uspeh, bila pa je koreografski prvenec Gorana Bogdanovskega. Pod produkcijo Fičo Baleta so plesalci Dejan Srhoj, Goran Tratar, Damjan Mohorko in Goran Bognanovski preverjali, ali so po tolikem času še zmožni takšnega plesa, ali kot pravijo oni, plesno-nogometnega napada. Koncept obeh predstav je nekakšna mešanica klasičnega baleta ter nogometa in nogometnega humorja ter preigravanje s klišeji obeh strani. V predstavi 2:0 je temu dodana še lastna introspekcija plesalcev, ki ji prinaša ogromno komičnosti.

     

    Večer je bil zaradi pogleda v preteklost ves čas obarvan z nostalgijo. Opozarjal nas je, da sodobni ples na slovenskem prostoru obstaja, in ne le obstaja, temveč živi. Njegov problem je, da zaradi vse bolj strogih finančnih omejitev ne živi na odru. Ostane doma, v posameznikih, ki se iz dneva v dan nekako preživljajo. Vedno več je individualnosti in izolacije ter vedno manj kolektiva. Nobena skrivnost ni, da sta prostor in čas, v katerem živimo, za sodobni ples in ples na splošno precej mračna, a na včerajšnji otvoritvi o tem ni bilo sledu. Razstava o Kseniji Hribar nas je spomnila na boljše čase plesnega gledališča, a že naslednji trenutek nas je pomirila predstava 2:0. Kolektiv, v katerem so nastopali plesalci z močno individualnostjo in lastnim stilom, je kljub temu ostal kolektiv in konstantno držal komično energijo, ki si jo je prizadeval predati. »Predstava ne rabi biti depresivna, da je resna. Lahko je preprosta, zabavna, sproščena, lahko ima samo eno preprosto misel, pa kljub temu pove ogromno. Vesela sem, da sem danes to dobila. Poleg tega pa mi med predstavo niti za minuto ni skopnel nasmešek iz obraza,« je komentirala mimoidoča obiskovalka. Podobne odzive je bilo videti od večine odhajajočih gledalcev, ki so že med samo predstavo kipeli od pozitivne energije. Če je bilo vprašanje ekipe, ali so sposobni zadati še en plesni gol, kot so to storili leta 2000, je odgovor nanj preprosto: da. Predstava je nedvomno navdušila pubilko. Če ji bo uspelo prodreti med širšo publiko in morda v tujino, bo pokazal čas. Vsekakor pa bomo izvedeli, če je sodobni ples res v tako mračnem stanju, kot se prikazuje. Morda pa le obstaja upanje, da spet zasije.

    Sorodni članki: