• Datum objave: sreda, 28. november 2018
  • CoFestival 2018: I. del

    V sredini meseca novembra se je otvoril letošnji mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival 2018.  Dogajanje se je letos začelo kar v Zagrebu, kjer se je predstavil BADco. z dvema dogodkoma: Izklop in Poplava ritma. Zagrebškemu kolektivu letošnji festival posveča še posebno pozornost.

     

    Festival se je nadaljeval slab teden dni kasneje v Kinu Šiška, kjer se je kot otvoritveni dogodek odvil Opus – delo grškega koreografa Christosa Papadopoulosa, ki se je na taistem festivalu Sloveniji predstavil že lani. Tokrat smo lahko uživali v koreografiji, ki je bila v dialogu s klasično glasbo. Gre za izrazito izčiščeno, a kompleksno formo, ki odvzema znane slogovne znake in postreže z estetsko prijetno predstavo. Še istega dne smo lahko videli Koreoerotikon (Ana Dubljević, Darja Janošević, Marko Milić), spoj orientalskih ljudskih koreografij in sodobne glasbe. Tu se zgodi zanimiv moment kontrasta med erotiko orientalskega plesa in odmaknjenostjo klubske glasbe. Milić se nam je dva dni kasneje predstavil še z enim plesnim dogodkom: Lumi, kjer si je avtor kot glavno temo izbral travmatične dogodke, ki definirajo naša življenja. Izvedbeno nastop vzpostavlja dialog med video projekcijo in plesalci, kar nas zapelje v elegantno, a eklektično zgodbo travme.

     

    Velik del sobotnega in nedeljskega popoldneva je bil posvečen Lucindi Childs, eni največjih zvezd sodobnega plesa. Po nekaj uvodnih predavanjih o njenem delu in ogledu intervjuja, so nam plesalke Ruth Childs, Anne Delahaye, Anja Schmidt, Pauline Wassermann v dveh delih predstavile zgodnja dela koreografinje. Pod le-ta  štejemo stvaritve med leti 1963 in 1978, ki jih je ekipa prikazala preko nastopov in filmov. Čeprav je bil dogodek težko pričakovan in Childs velja za eno bolj avantgardnih koreografinj svojega časa, pa je izvedba razočarala. Na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana plesalke niso uspele pokazati virtuoznosti in entuziazma, poleg tega jih je oviral tudi prehlad, ki se je manifestiral v stalnem smrkanju in posledično izgubljenem ritmu.

     

    Poleg Childs pa je drugi večji del vikenda zavzela tudi predstavitev triletnega evropskega projekta Dance on pass on dream on, ki ga je razvijalo devet organizacij iz osmih evropskih držav in naslavlja problematiko staranja na plesnih odrih. Preko produkcijske mreže sodelujočih, prizorišč in obiskov festivalov projekt publiki produktivno afirmira staranje v plesu in njegovo bogastvo že od junija 2016. Zadnje dejanje projekta pa je planirano v maju naslednjega leta.

     

    Verjetno najbolj zanimiv dogodek prve polovice festivala pa je bila plesna predstava Slon (Rabin Mroué, Dance on ensemble). Dogajanje se vrti okoli plesalcev, ki zavračajo idejo, da so po 40. letu za plesne odre neuporabni. Gre za neke vrste kriminalko, ki se razvija po motivih anonimnih skic trupel, kar gledalcu ponudi močan simbol današnjega mišljenja  t.i. starejših plesalcev in ga v briljantni izvedbi zmagoslavno ovrže.

     

    Sorodni članki: