• Datum objave: torek, 10. oktober 2017
  • CoFestival 2017 (16.–24. 9. 2017)

    V tednu med 16. in 24. septembrom se je v Kinu Šiška in na nekaterih drugih lokacijah odvil mednarodni festival sodobnega plesa pod imenom CoFestival. Tokratna edicija, ki je bila malo nesrečno ujeta v festivalsko nabit september, se je predstavila v petih tematskih sklopih pod naslovi Corpus in njegova negotova telesaPles na različnih straneh časaParalakse telesKoreografija kot prenos: Yvonne Rainer in Trio A ter Situacije, premestitve, razpostave. Poleg plesnih predstav so se znotraj teh sklopov znašli tudi dogodki drugega tipa, kot so npr. pogovori, projekcija filma o Yvonne Rainer in drugo. V tem sicer raznolikem in za nadebudnega spremljevalca sodobnega plesa privlačnem programu, polnem tujih avtorjev, pa so se paradoksalno mnoge predstave izgubile prav zaradi svoje podobnosti in časovne prenatrpanosti. Kljub vsem sklopom in rdečim nitim bi videno težko primerjali med seboj, saj se je večino povezav zgodilo le preko nekaterih predstav in popolnoma mešano glede na sklope. Veliko bolj zanimiva sta bila dva pojava, ki sta izstopala v povezavi z le nekaterimi deli, a sta zato bila izredno neposredni odraz tako današnje sodobnoplesne produkcije kot tudi časa kot takega.

     

     

    Prvi je poskus spoja videa in plesa, pri katerem video ni le pomožni vizualni element, ki nam podaja kakšno dodatno informacijo, ampak predstavlja ključni, nepogrešljivi del celotne uprizoritve. Delo Andree Božić Po Triu A, ki za navdih jemlje kulten Trio A Yvonne Rainer, se preko učenja te koreografije v živo s pomočjo opazovanja videoposnetka ukvarja z vprašanjem, kaj se zgodi ob prenosu neke koreografije le-tej, ko jo izvaja nekdo drug. Tukaj video igra dvojno vlogo; za plesalki je učni material, gledalcu pa daje možnost opazovanja razlik v gibanju. V predstavi Eno igra video nepogrešljivo vlogo. Gledalcem prikazuje zaporedje risb, pisanja in premikanja po mizi, ki ga od zgoraj v živo snema kamera. Kot koreografijo lahko pojmujemo prav to zaporedje, poigravanje z besedami, pomeni, pojavljanje telesa na tabli – vse skupaj pravzaprav spominja na stop motion princip animacije. Spoja giba in videa pa se čisto dobesedno loti Barbara Matijević v svoji predstavi Zlivanje, kjer s pomočjo popularne kulture Youtube videov združi gibanji dveh teles (enega dvodimenzionalnega, fizično neprisotnega in drugega v tistem trenutku se premikajočega ter fizično prisotnega). S tem ustvari eno telo, za katerega se prav vsi zavedamo, da ni povsem realno, a nas hkrati uspe prepričati, da si video in živi del nista tuja, kot se velikokrat zgodi ob kakršnem koli stiku človeka in tehnologije.

     

     

    Kot drugi izmed pojavov pa je kombinacija minimalnega repetitivnega gibanja in struktura predstave, sestavljena iz dolgih kadrov prav takšnega gibanja. Zdi se, da je koreografija zreducirana na le to, kar nujno potrebuje, zato da lahko prikaže in izrazi, kar je želela. Ne gre za koreografijo, ki bi sama po sebi imela neko pripovedovalno vrednost, ampak za nekaj minimalističnega, občasno brezosebnega in avtomatskega, kot da bi izvajalci v svoj nastop vložili najmanjšo možno dozo energije. V neki obliki lahko to vidimo v uprizoritvah ElvedonDrobirA P N E A in Po Triu A, kjer vendarle ne gre za enak tip gibanja, za enako dinamiko ali za enak gibalni razpon. V A P N E I se tako na primer ponavljajo povsem vsakdanje neplesne akcije, ki (ne)posredno proizvajajo zvočne učinke, v Po Triu A pa gre za repeticijo plesne fraze, na kateri lahko prav zaradi tega trajanja opazujemo razlike med plesalkama na odru in posnetki na ekranu. Hipnotičnost, ki se pojavi kot posledica ponavljanja in trajanja, je lahko dvorezen meč; ponuja čas za razmislek ali pa čas za dolgočasenje (kar vsekakor ni vedno slabo). Elvedon, kjer vse to spremlja ves čas enaka osvetlitev, prazen oder in počasi se stopnjujoča glasba, plesalci pa na koncu iz poskakovanja stečejo, deluje skorajda klišejsko. Na drugi strani pa nas Drobir z vseskozi spreminjajočo se lučjo, sencami, glasbo in majhnimi vizualnimi prevarami vseskozi preizkuša in animira. Vse, kar vidimo na odru se ves čas spreminja, premikajoča se luč pa telo vsak trenutek postavi na neko drugo mesto v prostoru. Van Dinther tako uspe ponavljajoče se gibanje narediti bolj razgibano in živahno kot je včasih kakšna fraza, ki jo zapolnjuje kopica različnih gibov.

     

     

    Če se predstave iz prvega odstavka neposredno ukvarjajo z v vsakdanjiku vseskozi prisotno tehnologijo in preizprašujejo in ugotavljajo njeno vlogo v uprizoritvenem svetu, v naslednjem odstavku naštete predstave odsevajo potrebo ustvarjalcev (in publike). Potrebo po odmoru od hitrega načina dojemanja stvari okoli nas in vseskozi se spreminjajočega časa, kjer le malokrat dobimo priložnost, da si za nekaj resnično vzamemo čas – tako je tudi pri nastajanju predstav. Vsi ti dolgi kadri, polni repetitivnega gibanja, nam namreč dajo čas, da si jih pozorno ogledamo, se vanje poglobimo in o njih vmes tudi razmišljamo.

     

     

    Snovi za razmišljanje nam je tokratni CoFestival podal dovolj, predvsem za refleksijo o trendih v sodobnem plesu, ki nastaja tukaj in zdaj in kako se lahko le-ta odziva na vse možne hitre spremembe ter z njimi pogojene produkcijske pogoje. V prihodnjih edicijah mu tako ostaja še ogromno neraziskanih polj, ki pa bodo, upajmo, imela več časa in prostora, da nas dosežejo.

    Sorodni članki: