• Datum objave: petek, 18. november 2016
  • 51. Festival Borštnikovo srečanje: konec

    Letošnje 51. Borštnikovo srečanje v Mariboru se je pred slabim mesecem zaključilo. Kar čez noč napisati pravo refleksijo o desetdnevnem festivalu je nemogoče, saj se vtisi takoj po njegovem zaključku še niso vsidrali, zato sva se odločila zadjo objavo, posvečeno zadnjemu dnevu festivala, napisati nekaj tednov kasneje. Na tem najbolj pričakovanem dogodku, ki so ga nekateri lahko v krvi in mesu spremljali iz komaj zapolnjene Velike dvorane SNG Maribor, se podelijo nagrade najboljšim gledališkim ustvarjalcem letošnje sezone na Slovenskem. Celo prenaša se v živo na RTV 1, zamudnikom pa je na voljo tudi posnetek na spletnem predvajalniku. Da ne bova povzemala, kdo je prejel katero nagrado, vam svetujeva, da si preberete razlage na spletni strani Borštnikovega srečanja. Če pa vam tudi to ni po volji, pa lahko poveva, da niste ničesar posebnega zamudili.

     

    Če so lansko leto organizatorji slovesno praznovali okroglega Abrahama, se 51. leto Borštnika zaključuje kot ponavadi. Nič presenetljivega ni več, ko se vsako leto na odru Mariborskega SNG sprehodijo isti umet(el)ni nasmeški, javno pojoka o nevzdržnem stanju kulture v naši mali državici, mladi upi gledališča, ki so jim letos zaupali vodenje, pa zrecitirajo nekaj odlomkov. Vagon za vagonom se odpeljejo dalje skupine in posamezniki, ki jim je zaupana nagrada, na čelu pa se vozi letošnji nagrajenec Dare Valič, ki ni zadovoljen s tem, da so mu šele letos podarili Borštnikov prstan, tisto nagrado torej, ki si jo tako želi vsak slovenski igralec/igralka. Pri številu igralcev, ki jih premorejo naša gledališča, je le vprašanje časa, kdaj ga bo dotična oseba prejela. Zato se niti več ne pritožujejo, zakaj ga niso prejeli, temveč zakaj ga niso prejeli že prej. Zdolgočaseni obrazi nekaterih nagrajencev odpirajo vprašanje avtentičnosti celotne podelitve. Ali je vse skupaj le slabo zrežirana predstava?

     

    Grotowski definira gledališče kot to kar se zgodi med izvajalcem in gledalcem, publiko, človekom in človekom. Pride do srečanja, tako kot pride do srečanja na podelitvi med žirijo in nagrajenci. Kdaj – če sploh – je lahko podelitev nagrad tudi gledališka predstava? Verjameva, da je skrbno pripravljena, vendar nerodno izvedena podelitev z vsemi nepredvidljivostmi, ki se lahko zgodijo v njeni predvidljivi strukturi namreč na hitro res videti kot mukotrpno narativna predstava. Le da na koncu ne ploskamo izvedbi, temveč ploskamo žiriji in nagrajencem. In oni drug drugemu. Mi pa od tega ne odnesemo ničesar, razen upanja, da bomo mogoče tudi mi kdaj prejeli kakšno od teh nagrad in bomo duhamorno ploskali samim sebi.

    Sorodni članki: