• Datum objave: torek, 18. oktober 2016
  • 51. Festival Borštnikovo srečanje: 4. dan

    Po naporni noči, s katero smo proslavili prvi vikend Borštnikovega srečanja, je sledil sprehod po Mariboru v lastni režiji, kjer sva si nabrala novih moči, malo odmaknjena od vsega festivalskega dogajanja. Čeprav se na prvi pogled mogoče ne zdi, je festivalski ritem izčrpajoč; še posebej, če si tako priden kot midva, ki se trudiva, da obiščeva čim več dogodkov (vsega namreč tudi midva ne zmoreva). Drugo največje slovensko mesto se je navkljub vsemu živahnemu festivalskemu dogajanju v jutranji sončni svetlobi počasi prebujalo v dan, v katerem so se zvrstili različni dogodki, od jutranjih pogovorov z ustvarjalci, kratkih performansov v sklopu Viharnega vrha, začetka Fokusa, predstavitve slovenskega gledališkega projekta Ifigenija do njegovega zaokroženja z Živadinovim Projektatorjem, Lorencijevimi Učenimi ženskami ter Prisego v izvedbi Kitcha in Zavoda Bunker.

     

    Po jutranjih pogovorih o včerajšnjih predstavah sva se odpravila na švedski fokus. Že šesto leto zapored se na Borštnikovem srečanju odvijajo dogodki pod okriljem Fokusa, ki je bil letos namenjen sodobni švedski dramatiki. Poleg izdaje knjižice z izbrano selekcijo švedskih sodobnih dram potekajo tudi bralne uprizoritve ter pogovori. Uradno suhoparnemu uvodu je sledilo kratko predavanje Edwarda Buffaloja Bromberga o švedski sodobni dramatiki ter gledališču. Švedi dajo velik poudarek na gledališče za otroke. Zato umetniške vodje tudi velikih gledališč naročajo dramatikom, naj pišejo dramatiko za otroke. Funkcija gledališča, da vzgaja, predvsem že od majhnih nog, je v Sloveniji postavljena ob rob. Zakaj? Ne poznam točnega odgovora. Je pa švedski režiser Michael Cocke, ki že ima izkušnje z režiranjem predstav za otroke, osvetlil probleme in predvsem poudaril odgovornost, s kakršno se je potrebno lotiti takšnih projektov. Ob bralni uprizoritvi Medejinih otrok švedske dramatičarke Suzzane Osten v izvedbi študentov AGRFT sva začutila, da ta dramatika ni izključno namenjena otrokom. Igra na prvinske strune v človeku, ki jih odraslost mogoče skrije in preobloži z izkušnjami, vedenji in predpostavkami. Za otroke pa mora biti dramsko besedilo vsega omenjenega očiščeno in izčiščeno; v svoji enostavnosti skriva subtilno, zato ni čudno, da se dotakne tudi starejših.

     

    V hladnem somraku jeseni sva se odpravila na Učene ženske, predstavo Jerneja Lorencija, enega izmed trenutno najbolj priljubljenih režiserjev v Sloveniji. Predstava, ki je narejena po motivih Moliérove komedije, je prestavljena v naš čas, naš prostor in meče ironično luč na preobloženost z vsebinami, ki zasičijo življenje do absurdnosti. Čeprav je sporočilnost predstave jasna (in tokrat lepo subtilno zavita), predstava zaradi uporabe realnega časa na odru v sredini izgubi pozornost gledalca. Po drugi strani pa je konec močan, krut in agresiven do gledalca. Zbudil naju je. Šokiral. In posledica je, da sva z Lorencijeve predstave domov ponovno prišla odrevenela. Osramočena, da sva mogoče del prepotentne zasičene družbe tudi midva. Hkrati pa si lahko zastavimo vprašanje, ki se navezuje ravno na obiskovanje predstav; kaj je sploh tisto, da te potegne, da greš gledat predstavo? Ime? Tekst, ki ti je znan? Ime avtorja? Ime ustvarjalcev? Žanr? Ali preprosto priporočila prijateljev, znancev in medijev? Kaj bi se zgodilo, če bi gledališče postalo anonimno? Če bi bil edini znani podatek o predstavi njen naslov? (Kako bi se to izvedlo, je postranskega pomena; osredotočimo se na produkt.) Bi takšna osiromašena objektivnost morda rojevala ravno najbolj subjektivna in zato čista občutja? Bi bila lahko taka izčiščenost izkušnje v svoji enostavnosti najbolj prvinska?

    Sorodni članki: