• Datum objave: petek, 14. oktober 2016
  • Zvezdne steze: Onkraj (Star Trek Beyond)

    • Režiser: Justin Lin
    • Igralska zasedba: Chris Pine, Zachary Quinto, Karl Urban, Simon Pegg, Zoe Saldana, John Cho, Anton Yelchin
    • Datum izida: 20. julij 2016 (ZDA), 28. julij 2016 (Slovenija)
    • Ocena: 8/10

    Film Zvezdne steze: Onkraj je navkljub obilici akcije primerna proslavitev petdesete obletnice franšize, saj iz njega venomer sije človečnost.

    Legendarna znanstvenofantastična franšiza Zvezdne steze (Star Trek), ki si jo je leta 1966 izmislil Gene Roddenberry in ki danes med drugim vključuje televizijske nanizanke, animirane serije, knjige, stripe, igre in seveda filme, letos praznuje 50 let. Zmeraj je nudila protiutež poenostavljenemu boju dobrega in zlega v slogu Vojne zvezd; načenjala je številna kompleksna vprašanja in kot ciljno publiko predpostavljala razmišljujoče občinstvo. Situacije, ki jih je prikazovala, so zmeraj imele ustreznico v resničnem življenju. V marsičem je bila pred svojim časom – posadko vesoljske ladje U. S. S. Enterprise so denimo sestavljali Kitajec, Rus, Škot, Afričanka, dvojica Američanov in prebivalec drugega planeta, naj si je bilo to leta 1966 še tako težko predstavljati.

     

    Sposobnemu, a nekoliko zaletavemu kapitanu Jamesu Tiberiusu Kirku (Chris Pine) kontrira premišljen in do skrajnosti logičen prvi častnik Spock (Zachary Quinto), osrednji dvojici pa se pridružujejo sarkastičen, a dobrosrčen zdravnik Leonard »Bones« McCoy (Karl Urban), duhovit strojnik Montgomery »Scotty« Scott (Simon Pegg), energičen in dobrovoljen navigator Pavel Andrejevič Čekov (Anton Yelchin), umirjen pilot Hikaru Sulu (John Cho) ter samozavestna lingvistka Nyota Uhura (Zoe Saldana). Njihove starejše filmske dogodivščine so bolj kot na bliskovito dogajanje in pogoste akcijske prizore stavile na umirjen in meditativen tempo, ki ga je v konfliktnih situacijah popestrilo stopnjevanje napetosti, novejši filmi pa so postopoma podlegli mentaliteti sodobnega poletnega blockbusterja z njegovimi prednostmi in slabostmi.

     

    Reboot iz leta 2009 s preprostim naslovom Zvezdne steze (Star Trek) je s pomočjo potovanja skozi čas vzpostavil alternativno realnost in franšizi vdihnil novo življenje, obenem pa prekinil prekletstvo, v katerem so bili sodi filmi precej boljši od lihih. Občutno pomlajena posadka se je znašla na prvi skupni dogodivščini, na koncu katere je Kirk po mnogih peripetijah prevzel poveljstvo ladje U. S. S. Enterprise. Leta 2013 mu je sledil film Zvezdne steze: V temo (Star Trek Into Darkness), ki je v marsičem spominjal na bržda najznamenitejšo filmsko epizodo, Khanov bes (Star Trek II: The Wrath of Khan, 1982), a ga je od izjemnosti ločilo pomanjkanje osredotočenosti. Nova filma sta za tiste, ki franšize niso nikdar spoznali, a si to želijo, imenitni začetni točki, medtem ko se številni dolgoletni privrženci nad njima pritožujejo: vse težje ju ločijo od Vojne zvezd. Tretji del njihovega mnenja bržda ne bo spremenil, saj je njegov pristop domala nespremenjen. Uslug mu ne dela niti pomanjkanje presenečenj. Vendar pa skriva nekaj adutov, ki spočetka niso razvidni.

     

    Potek petletne raziskovalne misije nekako na polovici zmoti klic na pomoč, ki pa se po hitrem postopku izkaže za zasedo. Ladja strmoglavi, posadka, razdeljena v dvojice, pa je na nevarnem planetu prisiljena v boj za preživetje. Tolikšnega tovarištva v Zvezdnih stezah ni bilo na spregled dolgih 30 let, od četrte epizode, Pot domov (Star Trek IV: The Voyage Home,1986): delitev članov je premetena poteza piscev Douga Younga in Simona Pegga, saj so na ta način njihove značajske poteze izrazitejše, kar drži tudi za medsebojna nesoglasja. Tako je film navkljub obilici akcije primerna proslavitev petdesete obletnice, saj iz njega venomer sije človečnost. Svoje doda posrečen humor, izvrstna igra, čustveni pokloni stari posadki in ne nazadnje dejstvo, da se v eksplozivnem finalu najde smiseln razlog za rabo pesmi Sabotage skupine Beastie Boys.

     

    Ob koncu se pojavi dvojica posvetil: eno je namenjeno mnogo prezgodaj preminulemu, izredno nadarjenemu Antonu Yelchinu, drugo pa Leonardu Nimoyju, ki je dolga desetletja upodabljal Spocka. Nimoy ima za seboj plodovito kariero, v kateri se je ob igralskih dosežkih proslavil tudi kot režiser (dvakrat je režiral celo Zvezdne steze), medtem ko se je Yelchinova šele začenjala. Sedemindvajsetletnik je za seboj puščal mučno vprašanje, ki pa na odgovor ni čakalo dolgo: vloga Pavla Čekova vsaj v tej kontinuiteti ne bo prepuščena nikomur drugemu, kar je tudi prav. Pri tem lahko celo odmislimo spoštovanje do preminulega, saj si je preprosto težko predstavljati, da bi se kdorkoli odrezal bolje. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, denimo predvidljivosti, so trinajste Zvezdne steze dostojno slovo mladega igralca.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: