• Datum objave: petek, 10. julij 2015
  • Ženske na robu (po motivih Joséja L. A. de Santosa Ljubezenske in šaljive slike al fresco)

    • Premiera: 26. 3. 2015, Gledališče Glej; recenzirana ponovitev: 2. 7. 2015, Klub Gromka
    • Koncept: Valentina Plaskan, Sara Horžen
    • Dramaturgija: Andrej Vajevec
    • Igrata: Valentina Plaskan, Sara Horžen

    Ustvarjalki se bolj kot z družbeno in kontekstualno problematiko izvirnika preprosto ukvarjata z ženskami, s spregledanimi, vsakdanjimi posameznicami, ki jih mojstrsko rešujeta iz vrtinca mogočih življenj in jim vdihujeta izgubljeni glas.

    Čudežem popularne kulture se imamo med drugim zahvaliti za pol-šaljivo kritiško iznajdbo, ki jo v analih kulturne zgodovine lahko najdemo pod geslom ‘Bechdel test’. Gre za kombinacijo treh preprostih načel, ki neodločnim zlahka odgovorijo na vprašanje, ali je nek kulturni produkt, ki so ga ravnokar pokonzumirali, naklonjen tudi debeauvoirjevskemu drugemu spolu. Če naj bi bil torej predmet dileme ženskam prijazen, naj a) vsebuje vsaj dva lika ženskega spola, ki naj b) vzpostavita nek dialog, ki naj c) nima opraviti z moškimi.

     

    Predstava Ženske na robu, gledališki otrok sodelovanja ustvarjalk Sare Horžen in Valentine Plaskan, omenjeni test prestane, a zgolj za las. Predstava o ženskah, ki sicer ni nujno namenjena samo ženskam, je povzeta po besedilu, ki ga je napisal moški. Skozi vaje je mladi igralki na pravo pot slovite Strasbergove igralske metode usmeril moški. Moški med predstavo sedi na odru in brenka na kitaro – najpomembneje: tudi v vseh treh prizorih je, vsaj posredno, večinoma govora o moških. Dami na odru sta na tri različne načine strti, nepopolni in neizživeti, če v njunem svetu ni teh vsemogočnih osmišljevalcev ženskih usod. No, če zastarele feministične pomisleke za hip odrinemo na stran in se prek njih zazremo v predstavo ter njenih šest protagonistk, si lahko priznamo, da je žensko življenje zares lahko velikokrat tudi takšno, torej, podrejeno obziru do nekoga drugega, in predstavi razen blagega perpetuiranja stereotipov (in po drugi, manj prijetni strani, nastavljanja ogledala) ne moremo ničesar očitati. Duhovita, korektno izvedena uprizoritev priredbe besedila Joseja L. A. de Santosa Ljubezenske in šaljive slike al fresco je vsekakor predvsem to, se pravi, uprizoritev besedila, na katerega lahko verjetno bolj legitimno zvrnemo vse zgornje očitke. Ustvarjalki se bolj kot z družbeno in kontekstualno problematiko izvirnika preprosto ukvarjata z ženskami, s spregledanimi, vsakdanjimi posameznicami, ki jih mojstrsko rešujeta iz vrtinca mogočih življenj in jim vdihujeta izgubljeni glas. Na odru se odvijajo raznolika srečevanja, ki skozi tri pare rahlo karikiranih, a zato nič manj polnih karakterjev osvetljujejo košček velikega misterija ženske. Igralki se, kot rečeno, poslužujeta ene od bolj razširjenih igralskih metod, ki jo je svoje čase pridigal hollywoodski guru Lee Strasberg, v Sloveniji pa jo že trideset let vdano predaja Studio bratov Vajevec. Če gre za blagodejen vpliv metode, igralsko vnemo ali zgolj talent, je težko presoditi, vsekakor pa obe ustvarjalki presenetita s prepričljivo naturalistično igro, ki ob čustveno nabitem koncu predstave požene solze v oči tako njima kot gledalcem. Močna dinamika med njima je otipljiva tudi skozi opazno improvizirane vložke in impulzivne reakcije, ki jih vsakič virtuozno vgradita med že izdelane prizore. V vsakem primeru pa se, verjetno kot stranski produkt psihično zahtevne metode, občasno zgodi tudi kakšen hiter egotripek ene ali druge igralke, ki za hip prebode tkivo gledališke iluzije. Pa nič za to, kvečjemu je predstava na ta račun še iskrenejša. Njuno ob rob odra postavljeno, a vseeno zelo dobro vidno preoblačenje iz lika v lik hkrati spominja na dobrodošlo levitev in zloveščo menjavo mask, ki si jih ženske nadevajo, da bi ugajale. Vseskozi v mračnem kotu odra izpod čela pogleduje Boštjan Narat, ki nas tekom predstave počasti kar s tremi songi, od tega z enim izdelanim prav za ta namen. V duhu spoznanja, da imamo pri nas že lep čas več kot samo eno kantavtorico ženskega spola, ki bi znala enako globoko in glasno gruliti ob svoji šeststrunski prijateljici, vedela pa bi o notranjščini ženske duše morda kaj več kot sloki, skrivnostni Boštjan, bi dekleti njegove nekoliko nepotrebne  glasbene obrazložitve dogajanja na odru lahko zaupali komu drugemu ali pa se muziciranja lotili sami. Obilica pokajenih cigaret, pridušene luči in šansonjerski melos prispevajo h kabarejskemu vzdušju uprizoritve in občutku, da smo zares nekje ‘na robu’. Na kaj pravzaprav namiguje naslov predstave s svojo nedokončanostjo in referenco na slavni Almodovarjev film? O ženskah na robu česa? Na robu joka, živčnega zloma, na robu odločitve, na robu družbe?  Končno, na robu samosprejemanja?

    Sorodni članki: