• Datum objave: torek, 4. oktober 2016
  • Zala Đurić Ribič: Zbrka poezije

    • Založba: Ocean
    • Leto izdaje: 2016

    Nedvomno si pesnica z igro jezika in izborom vsebin utira pesniško pot na svojevrsten način. Ali je ta način resnično vreden takšne prepoznavnosti, pa bo pokazalo sito časa.

    Pesniški prvenec Zbrka poezije Zale Đurić Ribič, ki je septembra letos pri založbi Ocean izšel v dva tisoč izvodih, med trdimi platnicami združuje šestdeset pesmi in s to obsežnostjo odpira marsikatero vprašanje, ki kritika hitro odvrne od vsebine avtoričinega dela. Ob biografiji mlade ustvarjalke, njeni dosedanji odsotnosti v slovenskem literarnem prostoru, izjemno močni spletni promociji in trenutno splošno aktualnem vprašanju avtorjevega »obraza« (slednjega je na letošnjem Festivalu Pranger močno izpostavil selektor Muanis Sinanović) se pri branju na prvo mesto prerine dvom o tem, ali bi zbirka izšla, če avtorica ne bi bila, kdor je.

     

    Prvenec od prve do zadnje pesmi vsebinsko in formalno izžareva avtoričino mladost. Skozi poezijo išče svobodo, ki jo lahko zaznamo v njenem preigravanju jezika. Največkrat se v življenju srečuje z mladostniškimi stereotipi: prekrokanimi nočmi, pogovori ob kavah in seveda ljubeznijo. Pesmi v knjigi nimajo rdeče niti, niso členjene na razdelke in jih je nemogoče umestiti v nek širši kontekst. S tem niso vezane na papirnate strani, saj jim ob ponovnem branju premešan vrstni red ne odvzame ali doda ničesar. Tako je prvenstveno zaradi velikega števila pesmi v zbirki. Posledično lahko bralec že zelo hitro izlušči tistih nekaj res močnih, ostale pa lahkotno prelista. Najbolj mladostno in lahkotno delujejo krajše pesmi, ki so sestavljene le iz nekaj ponavljajočih se besed. Delujejo bolj kot iskrice, pesniške domislice, ki pa jim avtorica kasneje ni namenila dodatne pesniške obravnave. Največkrat se v njih skriva tudi humoren aspekt, kot na primer v pesmi Huda: »Delala sva húdo. / Hudó sva ga postorila.« Podobno humorne pesmi so tudi Yolo, Besede tebi in Boli, kjer avtorica učinek humorja ponovno doseže z besedno igro. Prav igranje z jezikom je ključ do humorja – pesnica k jeziku pristopa zelo svobodno, neobremenjeno uporablja tujke, sleng in kletvice.

     

    Drugi pol zbirke predstavljajo bolj strukturirane pesmi, v katerih avtorica praviloma nagovarja Drugega, ki bi ga lahko zaradi prvosebnega načina izpovedovanja in nagovorjanja razumeli kot bralca, a ga povečini beremo kot arhetipskega moškega – »tipa«. Pozicija lirske subjektke je značilno mladostno neodločena. Od tipčka se osvobaja ali pa jo tip spreminja v žrtev. V pesmi Nimam zapiše: »Imam vse. / Imam sebe.« Nekaj strani kasneje pa v pesmi Zmedena zasledimo naslednje verze: »Ne vem, kdo sem sama, / tudi ko sem sama.« To nihanje je eden od razlogov, da lirsko subjektko hitro dojamemo kot nezrelo, brez trdnega stališča v življenju. Kar lahko po eni strani pripišemo čaru poezije mladih avtorjev, po drugi pa izžareva neke vrste nazorsko negotovost, katere posledice je ohlapno povzemanje vsakdana, ki se pretaka v poezijo. Avtorica ni prepričana, če »Beboti končajo brez deklet.« in »Jebeš zaupanje, / ne bom več ljubila. / Jebeš dvojino, / kavo bom sama pila.«, kot zapiše v pesmih Bebo in Jebeš, ali pa v pesmi Odsvetovano srčnim bolnikom: »Misel nate / je kot buteljka kave. / Bojim se, / da me bo infarkt.« Zaline pesmi redko koristijo metafore. Ne upogibajo se formi – čeprav so pogosto zapisane v kvartinah, se to ne zdi namerno oziroma pesmi vsebinsko ne dopolnjuje. Pogosto pesmi delujejo namerno patetične in banalne, ni pa jasno, če se avtorica tega popolnoma zaveda. V na glavo obrnjeni pesmi Absolutna resnica pravi: »Za boga! Kako sva povprečna.« Podobnih trenutkov kritične distance v pesmi ni dovolj, da bi lahko z gotovostjo potrdili avtoričin ironičen pristop k lastnemu ustvarjanju. Nekakšen osebni manifest zapiše v pesmi 19, ki jo lahko razumemo kot ključno za razumevanje njene pesniške govorice. Avtorica v svojem mladostnem subjektu vidi popolno kontradiktirnost, kar izrazi z uporabo protipomenk otročja-modra, zvita-naivna, nezrela-sočna. Subjektka bo iskala ljubezen po svoji lastni poti, trmasto in odločno, ne glede na družbo, ki bi ji morda lahko nasprotovala. Pesem lahko beremo tako dobesedno kakor tudi kot moto pesniškega ustvarjanja avtorice na začetku svoje kariere.

     

    Žal avtoričina govorica, ki sicer odprto ter iskreno naslavlja dogajanje lastnega sveta, v svojih pesmih ustvarja ritem z bolj in manj doslednjim rimanjem. Raba rime, ki bi jo arhaično lahko opredelili kot najvišjo med pesniškimi figurami, je izjemno zahtevna in pesnica svojih rim ni izpilila do točke funkcionalnosti. Vsebinsko so prepogosto narejene na prvo žogo, formalno pa je težava v tem, da vsak njihov odstop – ker so edina ritmična figura – sunkovito zaustavi potek pesmi. Ker se mlada pesniška generacija načeloma polašča prostega verza, je piljenje rim gotovo ena izmed lastnosti Zaline pisave, na katero bo vredno biti pozoren v njenem nadaljnem pisanju. Če je v rimanju še šibka, je avtorica toliko močnejša v svoji rabi ironije. Vsebino romantičnih razmerij ironizira do skrajnega, ko bralec ne more biti več prepričan, če lirska subjektka misli resno ali ne. V pesmi Džabe tipčku reče: »Oči imaš odprte, / praviš, da sem lepa. / S srcem se ne trudi, / pojma nimaš, kaj ti moje nudi.« Ponovno gre za primer, ko bi lahko verze brali popolnoma resno, lahko pa v njih iščemo ironijo, ki jo avtorica vzpostavlja do sama sebe.

     

    Zbrka poezije je še eden izmed mnogih prvencev, ki bi jim koristil večji uredniški vložek. Pesnica s svojim popisovanjem dojemanja ljubezni že zaradi mladosti ne more nastopiti tako suvereno, kot bi si bralec morda želel. Bi pa ožji izbor pesmi zagotovo pripomogel k močnejši poanti celotne zbirke. Nedvomno si pesnica z igro jezika in izborom vsebin utira pesniško pot na svojevrsten način. Ali je ta način resnično vreden takšne prepoznavnosti, pa bo pokazalo sito časa. Zapišem lahko, da pesmi v prvencu skušajo leteti, a jim to zanesljivo še ne uspeva, kar morda niti nikoli ni bil avtoričin cilj, saj lahko po njenem že hoja zbuja občudovanje. Kot zapiše v pesmi Kokodak: »Ko se sprehodim po modni pisti, / kolegice kokodakajo od zavisti.«

     

    Sorodni članki: