• Datum objave: sreda, 2. marec 2016
  • Vinko Möderndorfer: Kot belo, kot ljubezen

    • Založba: Litera
    • Leto izdaje: 2015
    • Prevod recenzije iz angleščine: Lara Paukovič

    Ljubimcev izbor Möderndorferjevih sonetov verjetno ne bi ganil. Imajo sicer potencial, a ne premorejo ne dovolj erotike ne filozofske globine, da bi zadovoljili apetite zahtevnejšega bralca.

    Vinko Möderndorfer je natančen pisec, ki se sonetne forme loteva z velikim spoštovanjem in občudovanjem. A če odštejemo nekaj odličnih verzov, se zdi bralcu bolj kot obrtnik, v pristnost njegovih pesmi v zbirki pa je mogoče zlahka podvomiti. Vprašanje, ki nas spremlja skozi celotno knjigo, je – bi z njegovimi verzi zbudili pozornost svojega ljubimca ali ljubimke?

     

    Kot belo, kot ljubezen je odličen primer površnega razumevanja predstave o dobri poeziji, torej razumevanja, da je dobro napisana poezija nujno tudi poezija s kvalitetno vsebino. Med branjem sonetov, ki so se znašli v zbirki, nas močno mika, da bi avtorju dejali: »Drži, vse to je zelo lepo. A zakaj je pomembno?« Sicer je Möderndorfer še vedno oddaljen od pornografske kakofonije, trivializacije spolnosti, kot jo lahko srečamo denimo v oglaševanju, in agresivne sentimentalnosti, ki je vpisana v naš vsakdan – a ta razdalja žal ni tako zelo velika.

     

    Zdi se, da je pesnik bistvo erotične poezije razumel popolnoma narobe. Namesto da bi v središče dogajanja postavil bralca, mu ga je uspelo degradirati in potisniti na mesto voajerja – ta spolna preferenca pa nam vsem gotovo ni blizu. Posledično je težko razpravljati o pristnosti čustev lirskega subjekta, bralec je namreč od opisanega spolnega akta ves čas oddaljen. Po eni strani smo torej soočeni s poetičnim, a hkrati nazornim opisom spolnega vrhunca, po drugi pa se ne moremo približati ženskemu objektu poželenja. Ni jasno, ali je namen ženskega subjekta v pesmih zgolj to, da razširi noge, ali pa je pravzaprav abstraktna entiteta, ki je izstopila iz kontemplacije spolnega vrhunca, da bi bralcu, voajerju, pojasnila, kaj spolni akt sploh je. Vendar Möderndorfer ni sposoben razrešiti dileme, v katero se je zapletel, namesto tega v poezijo vnese nejasno naslovljen motiv Tanatosa, še en obrtniški trik, s katerim želi skriti dejstvo, da se za šibko psevdonaracijo skriva pomanjkanje strasti, za pisanje ljubezenskih sonetov pa se je, kot kaže, odločil, ker misli, da je to nekaj, kar bi moral početi.

     

    Da besedica »belo« v naslovu zbirke aludira na semensko tekočino, se nam posveti kar hitro, po utrujajočih nekaj urah pa končno dočakamo tudi skopo pojasnilo, zakaj naslov ni samo neokusna provokacija. Če bi naslov jasno namigoval na to, da je spolni akt tako miselni pretres kot pretok telesnih tekočin, in da je tisto, kar je čisto oziroma belo v ljubezni, njena moč, da poenoti naše posebnosti, bi se Möderndorfer morda lahko izmotal iz svojega poetičnega labirinta. Vendar priložnost zamudi in zopet nam ostanejo samo tekoč ritem, nekaj privlačnih verzov in neubranost neraziskanih motivov. Če je ljubezen prav tako specifična kot je nadzemeljska, je ironično, da jo Möderndorfer zreducira na zgolj besedo.

     

    Najboljše pesmi v zbirki so sicer tiste, v katerih je spolni akt samo deskriptivni motiv, ilustracija našega nagnjenja k dvojini. Ljubimec dvomi v ta princip in se sprašuje, kako lahko sladka dvojina obstaja samo znotraj // naju. Ta konflikt doseže vrhunec v pesmi dvojno živim dvojno življenje, v kateri Möderndorfer raziskuje našo odločitev, da stvari mislimo skozi dihotomijo, hkrati pa to v delikatni maniri poveže s spolnim aktom – če so roke? katere so? Tu ima Möderndorfer v mislih zahodno binarno percepcijo sveta, sestavljeno iz nasprotij, kot so belo in črno, zemeljsko in božansko, čisto in umazano ipd. A med ljubeznijo in spolnostjo ne bi smeli tako strogo ločevati, prav tako ni potrebno, da spolnost umikamo iz vsakdanjega življenja, ki je pogosto tako banalno kot verz kot vijolica, kot prdec, kot mama v enem izmed sonetov. Möderndorferjeva »bela ljubezen« ni ne trubadurska vzvišena, čista ljubezen niti nekaj vulgarnega, umazanega ali cenenega. Bela simbolizira čistost, vendar je vsa ljubezen čista, ker je močnejša od vsega, s čimer jo primerjamo, in posledično si lahko pesnik dovoli tudi primerjave, kot so vijolica, prdec in mama, ne da bi jo s tem oropal njene vrednosti. Möderndorfer naše dojemanje sveta skozi binarne opozicije poveže s spolnostjo, ker gre za najintimnejšo izkušnjo, ki predpostavlja dve osebi. Ali je mogoče, da je razdelitev na belo/črno, pozitivno/negativno … posledica romantičnih teženj? Gre za filozofsko vprašanje, zarezano globoko v naš obstoj, a s strani Möderndorferja žal ostaja neraziskano.

     

    Ljubimcev izbor Möderndorferjevih sonetov verjetno ne bi ganil. Imajo sicer potencial, a ne premorejo ne dovolj erotike ne filozofske globine, da bi zadovoljili apetite zahtevnejšega bralca. Pravzaprav bi lahko rekli, da Möderndorferjeve pesmi dvojno živijo dvojno življenje, a nobeno od teh življenj ni odmik od povprečja.

    Sorodni članki: