• Datum objave: sreda, 25. januar 2017
  • Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine

    • Založba: Sanje
    • Leto izida: 2016
    • Prevod: Maja Ropret

    Najbolj pretresljivo pa je Agujevo opisovanje nasilja; sicer z distance nekoga, ki še ne razume, kaj pomeni smrt, a vedno bolj zavedajoč se dejstva, da gre za zverinska dejanja, za katera nosi odgovornost tudi sam.

    Si lahko še kdaj človek, če si že bil zver? Zveri brez domovine, roman nigerijsko-ameriškega avtorja Uzodinme Iweale, protagonista Aguja postavi v nemogočo situacijo, ki ga prisili, da žrtvuje svojo človečnost za golo preživetje. Pridružiti se mora odporniški enoti, ki iz njega naredi otroškega vojaka. Nič čudnega ni, da sta taka premisa in vrhunska izvedba poskrbeli za cel kup nagrad – nekaj jih je doprinesel tudi istoimenski Netflixov film iz leta 2015 z Idrisom Elbo na čelu. Gre za zgodbo, ki je bila napisana za potrebe Iwealovega študija na Harvardu in je seveda izmišljena, a se to zdi skoraj neverjetno, saj je silno živa in boleča. Hollywood takšnemu delu ne more prilepiti oznake »po resnični zgodbi«, kar pa ne pomeni, da ni takega življenja živelo in še živi ogromno ljudi, zato tudi ni resničnejše zgodbe od te.

     

    Iweala se poslužuje otroškega pogleda, saj Agu pripoveduje skozi svojo perspektivo, ki je tako zelo nedolžna in zmedena, da vzbuja sočutje in hkrati pravičniško jezo. Po tem spominja na recimo Dečka v črtasti pižami, saj poskušata oba protagonista v grozljivi situaciji poiskati logiko, razlago, vsaj malo osmisliti dogajanje; Agu poskuša za vsako ceno preživeti in se morda nekoč vrniti k preostanku svoje družine. Vseeno ni popolnoma naiven, saj razume, da se vedno bolj odmika od človeka in postaja zver. To poudarjajo retrospektivni odlomki, ko razmišlja o odraščanju in domu, najbolje izpade primerjava, kako so se kot otroci radi igrali vojake, saj so lahko streljali in ubijali, odrasli pa so se jim smejali, sedaj pa noče biti več vojak, ker »te ljudje silijo delati reči, ki jih nočeš delati, in da ne delaš tistega, kar hočeš, kot to delajo v filmih.«

     

    Otroški pogled je prikazan tudi s pomočjo izražanja, ki ni na visokem nivoju; besede, fraze in misli se ponavljajo, tudi stavčna struktura je okorna, kar je prevod ujel v popolnosti: »Nobeden ne reče nič in ta človek žveči lice odznotraj in me samo gleda, kot da sem mravlja ali en tak mrčes.« Najbolj pretresljivo pa je Agujevo opisovanje nasilja; sicer z distance nekoga, ki še ne razume, kaj pomeni smrt, a vedno bolj zavedajoč se dejstva, da gre za zverinska dejanja, za katera nosi odgovornost tudi sam. Nasilje v knjigi je brutalno, prav nič olepšano, saj Agu ne zna drugače, kot da za opis uporabi grafične podobe: »Človek kriči […] in potem gre z roko do glave, ampak ne pomaga, ker mu glava poka in kri lije ven kot mleko iz kokosa.« Tudi njegova razmišljanja o delitvi ozemlja so otroška, a neposredna in iskrena: »kako čudno je, da vsi ti ljudje zmeraj gledajo celo to državo na zemljevidu, kot da je kos mesa, ki ga lahko režejo z nožem in delijo«. Takšnih misli je v knjigi malo morje, in večinoma delujejo prepričljivo, na trenutke pa vseeno preveč pokažejo na to, da je avtor odrasel človek, ki hoče protagonistu v usta položiti kar čim več kritičnih misli, da bi pokazal na pokvarjenost družbe.

     

    Agujevo bridko spoznanje, da se lahko nehaš bojevati samo tako, da umreš, priča o tem, kako daleč ga je prignalo ubijanje, koliko smrti je moral videti, preživeti, povzročiti. Razvoj njegovega karakterja je od poglavja do poglavja neznaten, če pa primerjamo začetnega dečka s tistim na koncu, vidimo utrujenost, ranjenost in otrdelost, ki so se z vsako novo grozoto naselile vanj in ga spremenile v razvalino, ki nikoli ne bo mogla nazaj. Morda bo še kdaj človek, ampak ta človek bo vedel, kako je biti zver.

     

     

    Sorodni članki: