• Datum objave: sreda, 8. avgust 2018
  • Uničenje (Annihilation)

    • Alex Garland
    • Natalie Portman, Jennifer Jason Leigh, Tessa Thompson, Oscar Isaac, Gina Rodriguez
    • 23. februar 2018 (ZDA), 12. marec 2018 (Netflix)
    • Ocena: 8/10

    Film učinkuje kot simbolna študija, ki ob vsakem novem ogledu ponudi novo kost za glodanje, pa tudi kot povsem običajna in napeta znanstvenofantastična grozljivka s pravo bero navdušujočih žanrskih trenutkov.

    Biologinja Lena (Natalie Portman) se nikakor ne more soočiti z izginotjem moža Kanea (Oscar Isaac), ki je bil poslan na skrivno vojaško misijo. Ko se po enem letu nepričakovano in v sumljivih okoliščinah vrne domov, se Lena odloči raziskati, kaj točno se mu je zgodilo. Tako spozna psihologinjo Ventress (Jennifer Jason Leigh), ki pošlje skupino znanstvenic – reševalko Anyo Thorensen (Gina Rodriguez), antropologinjo Cassie Shepard (Tuva Novotny) in fizičarko Josie Radek (Tessa Thompson) – raziskat, kaj se je zgodilo v območju za skrivnostno svetlikajočo se snovjo (poimenovano Svetlikanje), ki kot milni mehurček požira vse pred sabo. Tja so se odpravile številne odprave, razen Kanea pa se ni vrnil nihče. Raziskovalke hitro ugotovijo, da Svetlikanje ukrivlja številne naravne zakonitosti in človekovo dojemanje slednjih, za petami pa so jim tudi številna nevarna bitja.

     

    Že režiserjev prvenec, Ex Machina (2014), v katerem je zaigrala vrhunska Alicia Vikander, je dvignil veliko medijskega prahu. Tudi Uničenje, sicer adaptacija istoimenskega romana Jeffa VanderMeera, je bilo deležno enakega – če ne celo večjega – medijskega pompa, a se je to zgodilo povsem po naključju. Znanstvenofantastična grozljivka je bila namreč na testnih projekcijah deležna mešanih odzivov gledalcev, predvsem na račun bojda prezapletene vsebine. Studio je režiserju ponudil možnost predelave scenarija, a je bil Garland odločno proti. Paramount Pictures je zato film poslal zgolj v severnoameriške kinematografe, povsod drugod pa si ga je bilo možno ogledati zgolj na Netflixu. Garland je bil sicer razumljivo besen, saj naj bi film snemal specifično za kinematografsko izkušnjo, a morda taka odločitev le ni bila povsem slaba, kot se zdi na prvi pogled. Film je v tistih nekaj dvoranah resda pogorel (vsaj s finančnega vidika, saj v ZDA v blagajne ni povrnil niti stroškov produkcije), a se je zato vest o celotni distribucijski zmešnjavi v javnosti širila neznansko hitro. Publiciteta v obliki uradnih recenzij in zapisov na družbenih omrežjih ter širjenje prek najstarejšega (in najučinkovitejšega) promocijskega sredstva – od ust do ust – pa je še pripomogla k prepoznavnosti filma. A kar je bilo še pomembneje – večina gledalcev je bila nad filmom navdušena. In resda smo bili evropski gledalci oropani tiste prave filmske izkušnje, a upam si trditi, da je razvpitost, do katere je prišlo, k ogledu pritegnila še mnogo širše občinstvo.

     

    ANNIHILATION - SLIKA

     

    Režiserjeve izjave niso iz trte izvite, saj je film resnično eden tistih, ki so namenjeni ogledu na velikem platnu. Visok proračun, zveneča zasedba in sapo jemajoči posebni učinki so glavni aduti teh v mnogih vidikih megalomansko zastavljenih mokrih sanjah vsakega režiserja znanstvene fantastike. Garland s Svetlikanjem ustvari v enaki meri očarljiv kot tudi strašen svet, kot so bili na primer tudi Jurski park (Jurassic Park, 1993, rež. Steven Spielberg), Favnov labirint (El laberinto del fauno, 2006, rež. Guillermo del Toro) ali pa celo Aličina Čudežna dežela (Alice’s Adventures in Wonderland, 1865, pis. Lewis Carroll). Vsaki novi čudoviti izkušnji izza svetlikajoče se meje namreč sledi grozljiva; v enem prizoru na primer Lena občuduje nenavadna, srnam podobna bitja s cvetočimi drevesnimi vejami namesto rogovja, v naslednjem pa se že znajde v nevarnosti zaradi medvedjega stvora in njegovega srh vzbujajočega oglašanja.

     

    A raziskovanje novega sveta ni zbanalizirano; ne gre za turnejo po lunaparku, saj hitro postaja jasno, da so vizualni učinki le fasada, s katero režiser spodbuja k razmisleku. In to je tisto v čemer film zares briljira, saj ponuja nešteto možnosti interpretacije. Od tistih najbolj očitnih – samouničevanje (h kateremu namiguje tudi naslov), ekološke katastrofe in genski inženiring do tistih, ki so zakopane pod površino – vprašanje človekovega obstoja in razumevanje drugačnega. Sam sem film gledal predvsem skozi prizmo (izbira besede je namerna) boja z rakavim obolenjem oziroma tumorjem, ki se naseli v človekovem telesu. Teorije ne podkrepi zgolj uvodni prizor, ampak tudi prikriti motiv odhoda ene izmed znanstvenic. Svetlikanje lahko tako dojemamo kot velikanski tumor, nezemeljska bitja pa kot rakave celice, ki skušajo izriniti zdrave. V tem smislu je odprava znanstvenic seveda terapija, ki jo je oboleli deležen, odprt konec pa ponudi jasno videnje uspešnosti slednjih. Uničenje gre v tem prikazu še dlje, saj se igra s človeškim videnjem in dojemanjem nezemeljskih bitij oziroma bolezni – te namreč niso zle same po sebi, ampak počnejo to, kar počnemo vsi – skušajo preživeti.

     

    AN2

     

    Kljub kompleksnemu in simbolno bogatemu zgodbenemu loku, ki, kot rečeno, deluje na več ravneh, pa se filmu pozna režiserjeva »zelenost«, saj so elementi, nanizani okrog trdnega ogrodja, dokaj zrahljani. Liki so precej lenobno okarakterizirani, v večji meri zgolj z različnimi vrstami samouničevanja in tudi odnos med njimi je zgolj površinsko raziskan, kar onemogoča poistovetenje s katerim koli od njih. Krivca za razmeroma neizkoriščen igralski potencial gre iskati v scenariju, ki se ga je (kot pri svojem prvencu) prav tako lotil Garland. Težko se je namreč znebiti občutka, da bi bil končni izdelek še učinkovitejši z več skupnimi prizori profesionalno hladne in odmaknjene dr. Ventress ter odločne, a čustveno labilne Lene. Zazdi pa se tudi, da je film nekaj minut predolg, saj je njegov tempo mestoma prepočasen, zato se v primeru nezbranosti rdeča nit hitro izgubi. Kar je seveda za kakršen koli film, sploh s tako globoko in večplastno tematiko, nedopustno.

     

    Navdušujoče pa je dejstvo, da Uničenje učinkuje kot simbolna študija, ki ob vsakem novem ogledu ponudi svežo kost za glodanje, pa tudi kot povsem običajna in napeta znanstvenofantastična grozljivka s pravo bero navdušujočih žanrskih trenutkov, ki imajo velik potencial, da postanejo kultni.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: