• Datum objave: torek, 29. maj 2018
  • Twin Peaks (3. sezona)

    • Ustvarjalca: David Lynch, Mark Frost
    • Igralska zasedba: Kyle MacLachlan, Sheryl Lee, Dana Ashbrook, Harry Goaz, Grace Zabriskie, Robert Forster, Naomi Watts, Laura Dern, Miguel Ferrer, Chrysta Bell, David Lynch, Pierce Gagnon, Michael Horse
    • Datum izida: 21. maj 2017 (Showtime)
    • Ocena: 9/10

    Ta namerna odsotnost vsega, kar se pogosto asociira s Twin Peaksom, je svojevrstna kritika današnjega časa, prenasičenega z nostalgijo. Nova sezona je napačno mesto za obujanje spominov.

    Gre za čisto naključje, vsaj tako pravita ustvarjalca serije David Lynch in Mark Frost. Izid nove sezone Twin Peaksa namreč sovpada s stavkom, ki ga je v črni loži, v zadnjem delu druge sezone sugestivno izrekla Laura Palmer (Sheryl Lee): »Se vidiva čez 25 let, agent Cooper.« In kdo bi si mislil, po 25 letih se je Twin Peaks zares vrnil. Preden pa se zares lotimo analize nove sezone te kultne serije, si poglejmo, zakaj je ta po vseh teh letih še vedno tako relevantna. V današnji zlati dobi televizije, v kateri je na voljo več raznovrstnega materiala kot ga posameznik sploh lahko konzumira in kjer je kvaliteta produkcije serij povečini enaka, v nekaterih primerih pa celo boljša kot v prenekaterem Hollywoodskem blockbusterju, je bilo v začetku devetdesetih, času, ko je pilot Twin Peaksa prvič dosegel svoje občinstvo, nekaj nepredstavljivega. Lynch, ki se je dokazal že s svojim prvencem Eraserhead (1977) in je pred Twin Peaksom že postregel s klasikami kot so Modri žamet (Blue Velvet, 1986) in Divji v srcu (Wild at Heart, 1990), je bil prvi, ki je s svojo bolj filmsko naravnano miselnostjo v TV serije vnesel dodelanost celovečerca. S tem se je nastali produkt distanciral od vsega drugega, kar se je takrat vrtelo na malih zaslonih. Nenadni skoki med žanri grozljivke, komedije, drame, srhljivke, žajfnice in celo nadrealistične avantgarde so bili združeni v lepo zaokroženo celoto. Še nikoli prej se nikomur ni posvetilo, da lahko toliko različnih žanrov med seboj obstaja v tako dobro uglašeni harmoniji. In najbolj presenetljivo, kako je možno, da Lyncheva avantgarda tako dobro uspeva v najbolj mainstream mediju kar jih je, TV seriji? To nima nobenega smisla. Twin Peaks je koncept serije razširil na novo raven in s tem na široko odprl vrata vsemu, kar je sledilo za njim. V tem majhnem izoliranem gorskem mestecu se je vse začelo.

     

    TPs31

     

    Pri novi sezoni je moč vleči vzporednice s filmom Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj (Twin Peaks: Fire Walk With Me, 1992), ki je s svojim drugačnim pristopom do izvornega materiala, podobno kot nova sezona, dvignil veliko prahu. Že z izidom slednjega je bil Lynch deležen kritik, češ da je film zgrešil pravo bistvo Twin Peaksa in se ni lotil pojasnjevanja nepojasnjenega konca druge sezone. Lynch je namreč vse lepo potegnil za nos s tem, ko je dogajalni čas filma postavil pred dogodke serije. Tako je že preteklost lahko dala slutiti, da nova sezona Twin Peaksa po vsej verjetnosti ne bo tisto, kar bi pričakovali. Na koncu se je treba sprijazniti s tem, da David Lynch nikoli ne ubere konvencionalne poti preprosto zato, ker je David Lynch. Fokus dogajanja v novi sezoni ni več v Twin Peaksu. Humor je podobno kot v Ogenj hodi z menoj še vedno prisoten, ampak ga je manj, zato se ravnovesje zgodbe prevesi na bolj temno stran. Z izjemo Sarah Palmer (Grace Zabriskie), šerifa Franka Trumana (Robert Forster), brata bolj znanega Harryja Trumana, in njegovih načelnikov: Andyja (Harry Goaz), Bobbyja (Dana Ashbrook) in Hawka (Michael Horse), noben izmed starih akterjev ni resneje vpleten in ne vpliva na potek zgodbe. Življenje prebivalcev mesta je predstavljeno skozi vinjete, ki dajejo bežen vpogled v njihov vsakdan, ampak se zgodba tu zadržuje le v kratkih časovnih intervalih. Ta namerna odsotnost vsega, kar se pogosto asociira s Twin Peaksom, je svojevrstna kritika današnjega časa, prenasičenega z nostalgijo. Nova sezona je napačno mesto za obujanje spominov.

     

    Subverzija pričakovanj se nadaljuje tudi pri glavnem liku serije, nevsakdanjem agentu Cooperju (Kyle MacLachlan). Čez precejšnji del sezone o njem ni ne duha ne sluha. Hitro se izkaže, da pravi Cooper pravzaprav nikoli ni zapustil črne lože, še huje, to je namreč uspelo njegovemu čistemu antipolu, Doppelgangerju, ki je popoln obrat vseh njegovih osebnostnih atributov. Ko se mu nazadnje le posreči izhod iz črne lože, Lynch spet preseneti. Cooper, ki se materializira nazaj v realnost, je tabula rasa, slaboumni počasni osebek brez vseh referenčnih okvirjev normalnega odraslega človeka in brez vse karizme, ki je toliko doprinesla k njegovemu karakterju. V svetu zavzame mesto Douglasa Jonesa (krajše Dougie), zavarovalniškega agenta in hazarderskega odvisnika, moža Janey-E (Naomi Watts) in očeta Sonnyja Jima (Pierce Gagnon), ki ju je njegov predhodnik, vključno s svojo službo, zanemarjal. Komični aspekti serije izvirajo iz Dougiejevih ekskurzov v dinamično življenje nezadovoljnih šefov, razočaranih družinskih članov in podlih mafijcev, med katerimi poskuša manevrirati. Ravno omembne vredna igra Kyla MacLachlana, ki brez večjih težav menja med liki zlobnega Doppelgangerja, počasnega Dougieja in agenta Cooperja, ki na koncu le pride nazaj do zavesti, je vezivo, ki vse dele zgodbe uspešno poveže v celoto.

     

    TPs32

     

    Če je imela avantgarda v prvih dveh sezonah serije bolj stransko vlogo, ima v novi precej bolj osrednjo. Namenjena ji je cela osma epizoda, pri kateri gre za potovanje v režiserjev tok zavesti, ki bolj kot na koherentno vzročno-posledično nizanje dogodkov spominja na umetniško instalacijo. V teh atmosferičnih, pomensko težko določljivih prizorih pride Lyncheva kreativnost najbolj do izraza, čeprav je kdaj neizprosna in zahteva določeno mero potrpljenja. Tudi prizori, ločeni od teh nadrealističnih vložkov, delujejo sanjavo in breztežnostno. Liki si kdaj po izgovorjenem dialogu še nekaj časa izmenjujejo poglede in v tišini kontemplirajo situacijo. Gre za pogumno stilistično izbiro, ki na začetku deluje nevmesno in neposrečeno, ampak sčasoma postane pomensko upravičena.

     

    Omeniti je treba tudi vpletenost dolgoletne Lyncheve sodelavke, igralke Laure Dern, ki se izvrstno znajde v vlogi skrivnostne Diane (ženske, ki jo Cooper v prvih dveh sezonah stalno naslavlja, ko govori v svoj diktafon). Kontrast med njeno stalno sovražno nastrojenostjo in ranljivostjo jo naredi za eno najzanimivejševih likov tretje sezone. Stalni besedni dvoboji, ki jim ni kos niti Albert Rosenfield (Miguel Ferrer), in ljubosumna spogledovanja z mlajšo obetavno agentko Tammy Preston (Chrysta Bell) zgodbi doprinesejo nekaj potrebnega dramatičnega zagona, kar se izkaže za dobrodošlo, saj ravno tega seriji na trenutke primanjkuje. Kot se spodobi, je edina oseba, ki se je z Diane možna kosati, lik, ki ga igra Lynch sam. Agent Gordon Cole.

     

    TPs34

     

    V pravem duhu Twin Peaksa zadnja epizoda za sabo pusti zmešnjavo nedorečenih vprašanj. Laura Palmer s svojim značilnim krikom razpara ušesa in potem nič, samo še črn zaslon, serija se zaključi. V tem edinstvenem svetu, prepletenim s temačnimi skrivnostmi, ustvarjenim z artistično vizijo dvojice ustvarjalcev, in ne ukalupljeno miselnostjo megalomanskih studiev, nič ni tako kot izgleda na prvi pogled. Vprašanja se brez oprijemljivih odgovorov nalagajo ena na drugo – to je Twin Peaks, serija kot nobena druga.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: