• Datum objave: sreda, 3. avgust 2016
  • Tone Partljič: Nebesa pod Pohorjem

    • Založba: Litera
    • Leto izdaje: 2016

    Partljič z rokodelsko izkušenostjo ponuja lahko čtivo in branje, po katerem lahko posežejo tako večni nostalgiki kot tisti, ki se iz njih norčujejo – pomirjeni bodo oboji.

    Partljičev najnovejši roman Nebesa pod Pohorjem dokazuje, da Partljič sodi med izjemno berljive avtorje, ki z jezikom in zgodbo ravnajo zelo preudarno. Balasta, ki bi služil le samemu sebi, v tem delu ne najdemo. Partljič z rokodelsko izkušenostjo ponuja lahko čtivo in branje, po katerem lahko posežejo tako večni nostalgiki kot tisti, ki se iz njih norčujejo – pomirjeni bodo oboji.

     

    Zgodba je postavljena v ruralen del Partljičevega domačega okolja, Hoče, če smo natančni. Protagonist Pepček je že takoj ožigosan kot naiven in pošten Štajerec, ki mu sive lase povzroča predvsem grozeča napoved potrebe po prekonstruiranju domačega espeja, saj je zaradi finančne krize nemogoče obdržati status quo. Seveda pa to ni njegova edina skrb. V zgodbo o problemih podpohorskega človeka se vpletejo še Pepčkov bivši kompanjon Lojze iz Nemčije, ki ga pod pretvezo, da mu želi pomagati, večkrat zapored “fejst nategne”, Pepčkova žena Marjetka, ki hoče svojemu možu dokazati, da je sama sposobna ustvariti nebesa v vasi, in hčerka Tihana, ki se zaradi ljubezni do ruske književnosti zaplete z ruskim mafijcem. Končno zmaga pravica, z njo pa tudi potuha ali pravilo, kakorkoli vzamemo, da se za poštenega človeka vedno najde zatočišče pred zlim zunanjim svetom. Konec dober, vse dobro?

     

    Roman sicer ne ponuja večjih presežkov. Liki so tipizirani do te mere, da imamo občutek, da gledamo vaško komedijo, kar Partljič še nadgrajuje z uvodnimi kratkicami, ki napovedujejo dogajanje v posameznem poglavju, ki ga hitro dojamemo kot posamezen prizor. Zgodba je sicer romaneskno koherentna in ohranja vse značilnosti svoje zvrsti. Dramski obliki se avtor bliža tudi z menjavo prvoosebnega pripovedovalca, ki zaseda glavno mesto v romanu, in vsevednega, ki služi bolj za komentar in opombo bralcu/gledalcu, kje je njegovo mesto. Partljič seveda povsod na skrivaj parodira, kar je z vsebinskega vidika skorajda najpomembnejši del, saj je zgodba sama po sebi precej predvidljiva. Avtor že na začetku igra z odprtimi kartami, zato bralec ne more biti razočaran, pač pa je od vsakega posameznika odvisno, ali sprejme, da se igra Enko ali pa še naprej hlepi po partiji Taroka. Konec koncev pa je partija Enke z najboljšim slovenskim komediografom in Prešernovim nagrajencem zagotovo vsaj zabavna in srcu prijazna.

     

    Pod Pohorjem torej nič novega, nebesa še vedno čuvajo vse tiste, ki verjamejo vanje.

    Sorodni članki: