• Datum objave: sreda, 9. maj 2018
  • Tomo Podstenšek: Ribji krik

    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izida: 2017

    Ribji krik je zgodba o nečem, kar bi se lahko zgodilo, a se ne bo, saj smo ujeti v mreže nezadovoljnih življenj, ob čemer pa je vse, kar zmoremo, to, da neslišno kričimo. Naslov je sinonim za vse, kar ostane v odnosih neizrečenega.

    Glavni protagonisti v zgodbah Toma Podstenška se v na videz vsakdanjih dogodkih spoprijemajo s takšnimi ali drugačnimi težavami. Zgodbe nas s svojo široko paleto likov in tem prevzamejo do te mere, da lahko ob branju poznavalsko kimamo in se strinjamo: »Tako je, to se je zgodilo tudi meni.« Liki so si med seboj različni (bodisi gre za starejšega možakarja, ki je izgubil ženo, za obupanega moškega, ki ga je zapustila partnerica, za par, ki se je že dolga leta nazaj prenehal ljubiti in samo živita eden ob drugemu, za moškega, ki želi, da bi se njegovi bodoči nevesti pripetila nesreča, v kateri bi umrla, za žensko, ki živi za to, da ugaja svojemu oficirsko zahtevnemu možu, za prijatelja, ki se po dolgoletnem druženju stepeta zaradi plačila v gostilni), hkrati pa so si med seboj podobni v svoji naveličanosti in izpraznjenosti, ki ju čutijo eden do drugega, a še vedno na nek način vztrajajo v svoji nesreči, čeprav si globoko v sebi želijo spremembe, ki pa se je vseeno preveč bojijo.

     

    Nekateri glavni protagonisti so zaznamovani s travmatičnimi dogodki iz preteklosti, drugi so polni mačističnih prepričanj, tretji si med seboj izmenjujejo vsakdanje, prazne stavke, v resnici pa iščejo izhod v banalnih dogodkih, ki bi jim spremenili vsakdanjik. Ideje za nekatere zgodbe so se mi zdele neverjetno dobre ter posrečene in kljub temu, da po besedah pisatelja ne gre za v naprej določeno in premišljeno zbirko, ampak za izbor po njegovem mnenju »najboljših« zgodb, ki jih je napisal v zadnjih petih letih, imajo le-te rdečo nit in dobro funkcionirajo kot celota. Poleg odtujenosti in izpraznjenosti likov so si ljudje, ki nastopajo v zgodbah, podobni v svoji običajnosti, gre namreč za popolnoma nezanimive like, brez posebnosti, tu gre po pisateljevih besedah za njegovo osebno negativno nastrojenost proti t. i. hollywoodskim likom, ki se mu zdijo bizarni in neresnični.

     

    V zgodbi Poletje, spet in spet se srečamo s parom na dopustu, ki se med seboj še komaj pogovarja. Moški razmišlja: »Drugo leto bi lahko šla mogoče kam drugam. Malo spremembe, že več kot trideset let hodita sem, cene so vse višje, apartmaji pa vedno bolj razpadajo. Včeraj zjutraj se je odlomila glava tuša, tako da se morata zdaj umivati pod curkom. Na recepciji so rekli, da bodo za to poskrbeli, pa ni bilo potem ves dan nikogar. Za ta denar bi lahko šla tudi v Grčijo, Tunizijo ali pa v Turčijo. Ne, v Turčijo ne, Turkov ima že doma več kot dovolj. Saj ne, da bi imel kaj proti njim, samo …« Ob tem razmišljanju se odpravi po kartice in znamke, kot mu je naročila žena. Ko se vrne, ugotovi, da je pozabil kupiti znamke, vendar opazi, da ženska spi, in pomisli, da bo rekel, da jih je odpihnilo in da jih bosta že kupila kasneje. Moški tako odide bliže k morju in požvižga vaškim otrokom, ki se igrajo na plaži. Otroci se ga vidno razveselijo, saj se zavedajo, da je čas za njihovo igro. Moški jim vrže v morje nekaj kovancev, fantje se potapljajo in jih iščejo. Ko se vrne k ženi, ga ta napade, kaj je zopet počel s temi smrkavci in ga mimogrede še ošteje, zakaj je kupil tako neumne kartice in kje so znamke. Ta dogodek z otroki je edino, kar se moškemu zdi v njegovem življenju napeto in mu požene kri po žilah. Tako junaki bežijo iz svojih žalostnih življenj, niso pa sposobni spremembe.

     

    Še ena taka zgodba je Moč misli, v kateri nastopata moški in ženska, ki se bosta čez nekaj tednov poročila. Moški si ves čas v glavi režira in uprizarja smrt svoje bodoče neveste, ko pa se mu zazdi, da bi se to res lahko zgodilo, ga premaga strah. Tako ostane vdan v usodo, čeprav si jo je sam začrtal, in si še naprej raje vztrajno zamišlja njeno smrt, kot da bi storil pravo stvar in jo zapustil.

     

    Zgodbe se pričnejo običajno, a se kasneje presenetljivo preobrnejo ali pa prehajajo iz zunanjih dogodkov v notranjost oseb, ki je izpraznjena, melanholična, včasih šokantna. Napisane so z dobro mero cinizma, so ironične, zabavne, v večini pa gre za pretresljive, grozljive pripovedi. V njih nastopajo dobro premišljeni karakterji, katerih značaj prepoznavamo s prepletanjem zunanjih okoliščin in notranjih razmišljanj posameznika. Gre torej za nasprotje med javnim in zasebnim, ki ustvarja disharmonijo v življenju junakov. Zgodbe so inovativne, pisatelj ima smisel tako za izmišljevanje dogodkov kot za njihovo izpeljavo v jeziku in slogu. Ta je preprost, običajen, ustrezen ljudem, ki ga govorijo. Zgodbe se začenjajo in medias res, velikokrat tudi sredi dialogov, ki nas šele kasneje popeljejo do bistva, če sploh.

     

    Ribji krik je torej zgodba o nečem, kar bi se lahko zgodilo, a se ne bo, saj smo ujeti v mreže nezadovoljnih življenj, ob čemer pa je vse, kar zmoremo, to, da neslišno kričimo. Naslov je sinonim za vse, kar ostane v odnosih neizrečenega.

    Sorodni članki: