• Datum objave: nedelja, 25. november 2018
  • Tommy Wieringa: To so imena

    • Založba: Litera
    • Leto izida: 2018
    • Prevod: Mateja Seliškar Kenda

    Wieringa v sodobni tragediji o izkoriščanju stiske in naivnosti najde arhetipsko pripoved o eksodusu in skupinskih fantazmah, ki jih brezsmiselno tavanje po neskončnih pokrajinah porojeva.

    Tommy Wieringa je idejo za svoj četrti roman To so imena, ki je leta 2012 izšel na Nizozemskem, dobil med branjem časopisa. Že več kot deset let pred pisanjem romana je bral novico o skupini beguncev, ki so, po mesecih tavanja po ukrajinski stepi, umazani in sestradani prišli v neko obrobno mestece. Nizozemskega pisatelja sta najbolj pritegnila podatka, da so s seboj prenašali truplo enega izmed članov skupine in trdili, da so pred svojim romanjem prečkali mejo. To so »zaigrali« tihotapci – prebežnikom so namreč obljubili, da jih bodo spravili čez mejo, pobrali njihov denar, jih strpali v tovornjak in se nato poigrali z nekaj našemljenimi pazniki in psi. Svoje žrtve nato pustili sredi neskončne stepe, jih poslali v naključno smer in računali na to, da bodo na poti od izčrpanosti umrli. V tem ekstremnem izrazu človeške zlobe in iznajdljivosti je našel roman.

     

    Zasnutek, ki mu ga je ponudil časopisni članek, je le malo razširil: zgodbi beguncev je dodal pripoved o življenju starajočega se policista Pontusa Bega, kriminalnega inšpektorja mesta, v katerega prvi na koncu pridejo. Predvsem pa se je osredotočil na en detajl: skrivnostno truplo, ki ga je skupina prenašala s sabo. Zakaj? Zakaj bi s seboj prenašali dokaz svojega zločina, kaj jim je trupno pomenilo? V romanu ga spremeni v odsekano glavo brezimnega Etiopijca, ubitega iz strahu, obupa in brezumnega sovraštva; glavo, ki se po umoru in ločitvi od telesa spremeni v objekt čaščenja, malika, za katerega je skupina verjela, da jim prinaša srečo in v sanjah kaže pravo pot. Wieringa v sodobni tragediji o izkoriščanju stiske in naivnosti najde arhetipsko pripoved o eksodusu in skupinskih fantazmah, ki jih brezsmiselno tavanje po neskončnih pokrajinah porojeva.

     

    Roman je sestavljen iz kratkih poglavij, ki izmenjujoče pripovedujejo obe zgodbi. Bralec najprej spozna Pontusa, njegovo mrzlo stopalo, ki mu napoveduje začetek staranja oziroma končevanje gostoljubnosti njegovega telesa, kot si to razlaga on; njegov rutinski odnos z gospodinjo Zito, ki sicer bolj slabo čisti njegovo stanovanje, a enkrat na mesec poskrbi tudi za Pontusa; sprijaznjeno, rutinsko življenje na robu počasi umirajočega mesta Mihajlopola na vzhodu Karpatov. Umirjen, s trenutki iskrivosti, ki jih še premorejo Pontusove zaspane misli, obogaten, sicer pa precej opisni slog potem zamenjajo mnogo bolj nepreklicne besede »nomadskih« poglavij. »Nebo nad stepo je pokalo.« Že pred preigravanjem tem judovstva in eksodusa, ki se pojavijo kasneje v romanu in namigujejo na povezave med skupino prevaranih beguncev in slavnim romanjem izbranega ljudstva, ta poglavja spominjajo na kakšne svete spise. »Sonce jih [sanje] je zmlelo v prah, dež jih je odplaknil.« Absolutne besede, ki ne puščajo nobenega dvoma, ne dovolijo nobenega ugovora.

     

    Postopoma, poglavje za poglavjem se nenavadni nomadi spreminjajo v »nemrtve«, tiste, ki so ostali, komaj žive ljudi brez zgodovine, živeče »le še v trenutni sedanjosti« istega pohoda čez stepo, ki ga začenjajo vsak dan znova in poskušajo ne umreti od lakote in uši, ki jih dobesedno jedo pri živem telesu. Dobivati začnejo imena, zgodbe, razloge, zakaj so odšli na pot, zakaj so Nacerju Gülu, »nebeškemu ključavničarju brez katerega ni nihče prečkal meje,« izročili težko pridobljen denar in mu zaupali svoje življenje. Obliko dobijo tudi njihovi odnosi, večinoma reducirani na zakone preživetja, le skrivnostni Etiopijec je ob trpljenju drugega sposoben izkazati sočutje – »Dolginu« (enemu izmed članov skupine), ki umira, ponudi svojo hrano, čeprav tudi sam že dlje časa strada. S tem si seveda ne zasluži spoštovanja drugih, ravno nasprotno – v njihovih predstavah tako še hitreje postane misteriozna demonična figura, ki si lahko pričara konzerve, medtem ko oni umirajo od lakote, jim sesa kri in skrbi za njihovo nesrečo. Z mistificiranjem »zamorca« se rešujejo krute nesmiselnosti svojega potovanja, v vseh naključnih dogodkih začnejo videvati znamenja, jih povezovati z njim, dokler ga na koncu ne žrtvujejo, se tako v svojih očeh rešijo prekletstva, pridobijo pa relikvijo, ki jih bo v prihodnosti varovala in kazala pravo pot.

     

    »Bilo jih je premalo in čas ni bil pravi za take stvari, ampak v kakšni prejšnji dobi bi se to zares lahko zgodilo, nekaj novega, sveta skrivnost – kri, kazen, odrešitev. Začetek trdne vere.« Tako si prenašanje glave razloži Pontus Beg, ki v tem času tudi sam začne odkrivati vero. Kot šef policije je odgovoren za pokop »poslednjega Juda«, umrlega rabina, a med raziskovanjem judovskih pogrebnih običajev odkrije, da rabin, ki ga pokopavajo, ni bil zadnji. Tako se sreča z Zalmanom Ederjem, nenavadnim možicem in zares zadnjim mihajlopolskim rabinom, ter se začne z njim družiti. Po dolgih letih mu namreč v spomin priplava kitica pesmi, ki mu jo je v otroštvu pela mati, odlomek ljubezenske pesmi v jidišu, in tako začne Pontus odkrivati svoje zamolčane judovske korenine. Verjetno je tudi njegovo odkrivanje vere način bežanja pred nesmiselnim osamljenim življenjem, ki ga je inšpektor Beg sam reduciral na »omejevanje kaosa: pomivanje krožnikov, vzdrževanje reda,« vztrajanje v sredini, enako oddaljeni od dna in vrhunca. Pri tem mu je pomagala azijska filozofija, a vedno bolj ugotavlja, da je bilo »pod šumečim bambusom ob žuborečem potočku lažje gojiti odsotne misli kot pa takole v šestem nadstropju, zraven klokotajočih cevi centralnega ogrevanja«. Novoodkrito judovstvo ga bolj pritegne, všeč mu je, da spada k »izbrani druščini« in je pri tem povsem iskren. Zato lahko na nek način razume malikovstvo beguncev in ga lahko celo primerja z nečim, kar bi mu moralo biti najsvetejše – pripovedjo o romanju izbranega ljudstva. Pozna občutek izgubljenosti in potrebo po članstvu v »izbrani druščini«.

     

    Poleg iskanja nadčasovnih, arhetipskih situacij, se Wieringa v svojem romanu tudi bolj neposredno dotika realnosti sodobnega begunstva. Izjemno prepričljivo mu uspe prikazati na primer reakcijo meščanov in oblasti (v tem primeru policije), ki si niti ne zmorejo predstavljati situacije prebežnikov in jih poskušajo obravnavati kot nekaj vsakdanjega. Značilno je na primer razmišljanje policista Kollerja med aretacijo skupine, ko poskušajo ukrotiti enega od članov, »fanta«: »Kam gre ta svet, če se že otroci tako grdo obnašajo …« Misli, da počne nekaj najbolj običajnega – aretira skupino, sicer malo bolj grozljivih, pa vendar povsem navadnih brezdomcev. Medtem ko fant, ki se njegovi aretaciji seveda upira, živi v povsem drugem svetu: moral bi biti na drugi strani meje, vstopati bi moral v novo, krasno življenje, ljudje z druge strani bi ga morali pozdravljati kot heroja, tistega, ki je premagal stepo … Le Pontus je sposoben prestopiti meje svojega konteksta mirnega, enoličnega mestnega življenja in dejansko poskuša razumeti situacijo prišlekov. Seveda, kolikor je to mogoče: ne more je zares razumeti, »ni ga bilo zraven«, svetova, ki se na zasneženih mihajlopolskih ulicah srečata, sta nezdružljiva.

     

    Wieringa na več ravneh pokaže, da ni zlo tisto, ki aktivno poseže v dober in lepo urejen svet, temveč ravno obratno potrebuje vzdrževanje redu in človečnosti stalen trud. »’Stisni skupaj palec in kazalec, da mednju prodre komaj kaj svetlobe, pa ti bo jasno, kako blizu je kaos,’ je govoril [Pontus] svojim možem. In njihova naloga je bila, da bdijo nad tisto malo svetlobe, tisto drobceno režo – vedno, povsod in za vsako ceno.« Pa naj gre za varovanje standardov pravne države, katere nasilje utelešajo policisti; ohranjanje posluha za sočloveka tudi v najtežjih situacijah; na vsakem koraku se je potrebno aktivno upirati kaosu. Umazani posodi, ki se kopiči v koritu, pokajočim cevem, pozabljanju preteklosti, pravici, ki jo jezni vedno raje vzamejo v svoje roke … Takšna vizija sveta je morda rahlo paranoična, a se mi zdi izrazito za naš čas, ko lahko tanjšanje razpoke svetlobe opazimo na vsakem koraku, predvsem v politiki.

     

    Zato se mi zdi roman Tommyja Wieringe tako dober. Niti ne zaradi ukvarjanja s tematiko begunstva (čeprav tudi to stori izvirno in prodorno), kar mu je v zadnjih letih zagotovo dalo pridih »aktualnosti«, temveč tega krasno ubesedenega stanja počasnega drsenja v kaos, za katerega se zdi, da nas obdaja. To so imena je Wieringov prvi v slovenščino preveden roman in zagotovo predstavlja (tudi zaradi krasnega dela prevajalke Mateje Seliškar Kenda) obogatitev korpusa sodobnega romanopisja, dostopnega slovenskemu bralstvu.

    Sorodni članki: