• Datum objave: nedelja, 27. maj 2018
  • Tomb Raider

    • Režija: Roar Uthaug
    • Igralska zasedba: Alicia Vikander, Dominic West, Walton Goggins
    • Datum izida: 6. marec 2018 (London), 15. marec 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 4/10

    Razočaranje četrtletja, ki služi kot odlična lekcija o prezgodnjih in povsem nepotrebnih rebootih.

    Že več kot dvajset let je, odkar se je lik inteligentne, atletske in privlačne angleške arheologinje Lare Croft prvič pojavil v računalniški videoigri Tomb Raider (1996), kateri so sledila še številna bolj ali manj uspešna nadaljevanja. Lara je prevetrila stereotipne ženske like in se usidrala globoko v popkulturni kolektivni spomin – šestkrat je bila zapisana v Guinnessovo knjigo rekordov, si ustvarila ogromno bazo oboževalcev, bila oklicana za seks simbol, več kot tisočkrat pa je krasila tudi naslovnice revij – kar je mnogo več od kateregakoli živega modela. Samo vprašanje časa je bilo torej, kdaj jo bo posvojil tudi Hollywood. In to se je zgodilo zelo hitro – že pet let po prvi igri je v kinematografe prišel širokopotezni projekt pod taktirko Simona Westa in z zapeljivo Angelino Jolie v glavni vlogi. Leta 2003 je razumljivo sledilo še nadaljevanje, Zibelka življenja (Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life, rež. Jan de Bont), oba filma pa sta bila pričakovana kritiška flopa in finančni uspešnici, saj razen paradiranja vizualnih atributov glavne igralke v najrazličnejših za lase privlečenih (a kljub temu zabavnih) vratolomnih prizorih nista postregla z ničimer drugim.

     

    TombRaider2

     

     

    Vest o ponovni oživitvi franšize je seveda dvignila nemalo prahu, sploh, ko je bilo jasno, da bo v čevlje (ali bolje rečeno znamenito premočeno in umazano oprijeto opravo) priljubljene Lare Croft tokrat stopila oskarjevka Alicia Vikander. Zgodba je tudi tokrat dovolj preprosta, da ne moti pri osredotočanju na glavne adute tega filma, nasloni pa se na istoimensko računalniško igro iz leta 2013. Spoznamo Laro Croft, neustrašno in trmasto hčerko izginulega raziskovalca, za katerim se nenadoma pojavi nova sled. Ta jo odpelje na skrivnostni otok, kjer nanjo preži velika nevarnost.

     

    Lara Croft je eden tistih likov, ki za svojo interpretacijo ne zahtevajo vrhunskih igralskih sposobnosti, ampak je zanje pomembna predvsem karizma in močna igralkina prezenca. Ne glede na to, kakšno je vaše mnenje o karieri Angeline Jolie, je potrebno priznati, da je v igranju ikoničnih likov zmeraj navdušujoča. Zna oklestiti njihovo predhodno slavo, si jih prisvojiti in dodati svoj pečat. Tako kot je to storila z Laro Croft, je storila tudi z znamenito Disneyjevo negativko Zlohotnico v istoimenskem filmu (Maleficent, 2014).

     

    TombRaider

     

    Za Vikander pa se zdi, kot da bi bila vloga prevelika zanjo in se v njej ne bi povsem znašla. Svojo nalogo opravi sicer povsem korektno, večjih kiksov ji ne gre očitati, a je kljub temu v vlogi famozne akcijske junakinje povsem pozabljiva, bleda in zamenljiva. Njeni vlogi manjka krvi, pogosto se zdi, kot da jo posebni učinki kar požrejo. Pusta in povsem neizvirna štorija o iskanju mitološke grobnice, za katero se izkaže, da le ni tako mitološka (plot twist desetletja!), glavni igralki zagotovo ne pomaga, prav tako tudi ne dejstvo, da se cel film ponaša zgolj s parom sapo jemajočih akcijskih prizorov (prvi se odvije na ladji sredi morskega neurja, drugi pa na letalski razbitini v reki) in še ta je razkrit že v filmskem napovedniku. V Croftovskih akcijskih vragolijah je sicer nesmiselno iskati pretiran realizem, a prizori tako pogosto presežejo mejo verjetnega, da zgodba izgubi vsakršno napetost, saj je že vnaprej jasno, kako se bodo stvari razpletle. Luknjast scenarij je namreč poln preganjanj množice oboroženih negativcev, od katerih niti en ni sposoben ujeti Lare, ki venomer teka največ nekaj metrov pred njimi, vse pa je pospremljeno tudi s pravo bero nelogičnih odzivov na določene situacije – ko Lara na primer v luži utopi enega izmed obstranskih negativcev, sploh ne preveri, ali bi ta v žepih morda skrival kakšno uporabno orožje. Verjetno zato, ker bi se film potem prehitro končal. Opazna je sicer rahla feministična nota, ki je razvidna že iz Larine oprave, ki je tokrat veliko manj fetišizirana kot je bila v prejšnjih filmskih (in računalniških) poskusih, a žal vse ostane le pri nerazviti zamisli, ki pusti občutek, da je bila v končni izdelek vsiljena zgolj, da bi ugajala trenutnim družbeno-aktualnim preferencam.

     

    Tako, namesto da bi dobili ustrezno posodobljeno verzijo zgodbe o liku, ki bi poleg vizualne privlačnosti ponudil morda še kakšno kompleksnejšo značilnost, ustvarjalci postrežejo z večjim razočaranjem četrtletja, ki pa lahko vsaj služi kot dobra lekcija o prezgodnjih in povsem nepotrebnih rebootih. Laro Croft pa se bo v filmskem svetu najverjetneje še naprej povezovalo s podobo Angeline Jolie.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: