• Datum objave: ponedeljek, 14. avgust 2017
  • Thomas Bernhard: Mraz

    • Založba: Beletrina
    • Leto izdaje: 2016
    • Prevod: Štefan Vevar

    V resnici se je Bernhard ukvarjal s še bolj intimno temo, kot je norost ‒ s tragedijo besa.

    Bartol je menil, da sleherni Slovenec živi v strahu, da bi bil Evropejcem smešen. Kermauner je celo izjavil, da se je umaknil iz kulturnega diskurza, ker Slovencev ne more več »niti fizično gledati«. Takšne izjave Bernhardu niso tuje, le da je on šel korak naprej in posvetil vsako svoje delo pat poziciji, v katero takšni občutki lahko spravijo nadpovprečnega posameznika. Nekaj podobnega temu, kar je doživel Kermauner, se zgodi slikarju Strauchu, protagonistu Bernhardovega proznega prvenca Mraz, ki je lansko leto izšel pri Beletrini. Razočaran nad ljudmi, nad njihovimi nizkotnimi nagoni in hlinjenjem, se umakne na rob dežele, kjer je priča resnični mentaliteti avstrijskega kmeta, ki ga nacionalna retorika seveda idealizira. Strauch je tip intelektualca, ki (ne) igra določeno(e) vlogo(e) v kulturnem prostoru vsake nacije, le da ta včasih pozabi smisel te vloge.

     

    Avstrija je ozemlje, kjer vse, od metroja do muzejev, prepričuje navadneža, da je nezadosten, pomankljiv. Thomas Bernhard je odraščal v Avstriji v času, ko so ameriške bombe rušile mesta, ki so že razpadala, v povojnem času pa je bilo njegovo življenje ena sama velika rana, saj se ni mogel prilagoditi povojnemu diskurzu, ki je bil še vedno prikrito nacističen. Kot je enkrat zapisal, bi rad zbežal daleč od mesta, dokler si ga ne bi ogledoval od zelo daleč, in pisal na tisoče slabih pesmi, saj je potreboval očiščenje svoje duše od nacistične, malomeščanske Avstrije.

     

    Straucha budno spremlja študent medicine, ki ga je k Strauchu poslal njegov brat, uspešen zdravnik, ki sumi, da je Strauch znorel. Ni povsem jasno, če mu je brat zdravnik zares pripravljen pomagati ali potrebuje le uradno diagnozo od svojega asistenta. Tako študent, pripovedovalec, ni protagonist romana, čeprav Strauch ni nič bolj aktiven kot on, saj tudi slikar le pasivno opazuje svoje okolje. Mraz je bil napisan le v nekaj tednih in ta naglica se v Bernardovem pisanju opazi, saj njegov slog nikoli pozneje ni bil tako divji: »In kakor mi ni uspelo, da bi se uglasil z resnico, tako se mi v življenju ni posrečilo nič drugega kakor umreti. Nikoli nisem maral umreti in vendar si nič drugega nisem tako grozljivo želel izsiliti kot svojo smrt. /…/ Noč je veliko temnejša kot predstava o njej, dan pa je sploh le temačno, neznosno vmesno kraljestvo«. Mraz je sicer edini roman, v katerem se Bernhard nanaša na klasično, že takrat zastarelo simboliko noči ‒ »Vse je črno«. To pa zato, ker v silovitosti njegovih stavkov odmevajo diletantski poskusi pisanja poezije, ki se ji je hitro odpovedal.

     

    V sedemdesetih letih je dal Bernhard človeško blato na oder znamenitega Burgtheatra in ga označil za avstrijsko državo ‒ ni hotel biti senzacija, ni bil dalijevski nadarjen PR-ovec svojega dela, temveč je svojo državo resnično in globoko sovražil. Rečemo lahko, da se sklicuje na naturalističnega pripovedovalca, ki reagira na svojo bolečino in družbeno odpadništvo tako, da se nenehno ponavlja, da je ujet v lastne besede, saj se jih ne more znebiti: »Lahko bi rekel, da je nekje zgoraj /…/ da je nekje globoko spodaj, na vseh straneh, slišite, razbija si glavo na snežni odeji, nenehno tolče ob strahotno železo zraka, zračno železo, morate vedeti, tam se trga na kose in človek mora to vdihavati, vdihavati skozi slušne poti, dokler se mu ne zmeša /…/ Poslušajte, stojte in poslušajte: to [pasje] bevskanje« Gre seveda za samega Bernharda, ki je bil spričo svojega odraščanja oropan meščanske iluzije, da bi lahko bile stvari boljše, če bi se le potrudil.

     

    »Oče naš, ki sediš v peklu, posvečeno ne bodi tvoje ime. Naj ne pride k nam nobeno kraljestvo. Naj se nam ne godi po nobeni volji. Kakor v peklu tako tudi na zemlji. Prikrajšaj nas za vsakdanji kruh. In ne odpusti nam nobenega dolga. Kakor tudi mi ne odpuščamo svojim dolžnikom. Zapelji nas v skušnjavo in ne odreši nas hudega. Amen. Tudi tako gre«.

     

    Bernhardov slog je izviren zato, ker sooča bralca s kruto resnico na tako neposreden način, da se bralec oddalji od vsebine teksta in se pusti zapeljati slogu. Tako pri citiranem besedilu najprej opazimo, da gre za anti-molitev, za nihilističen in nespodoben izbruh. Če pa se ustavimo in še enkrat preberemo Strauchove besede, lahko ugotovimo, da je forma besedila naključna in nepomembna. Nekateri zares živijo v peklu. Le stežka odpuščamo ljudem, ker nam samim redkokdaj odpustijo dolg. Bolj resnično je reči, da nas hoče okolje zapeljati v skušnjavo kot pa nas spodbuditi k boljšim potem. Šele zdaj je jasno, da so paralelizmi le simptom delno psihotičnega mišljenja slikarja Straucha oz. da je kritika vere in cerkve le bežna, medtem ko je resnični fokus na nesreči, ki je karikirana.

     

    V sedemdesetih letih je bil Bernhardov nasprotnik Peter Handke, za katerega so že tedaj nekateri menili, da bi lahko nekega dne postal Nobelov lavreat. Nihče pa na to ni niti pomislil v zvezi z Bernhardom, ki je sicer sovražil Handkeja in zanj pravil, da je malomeščan. To pa zato, ker se je zdelo, da bo Bernhard prej ko slej izčrpal tragedijo besa, svojo poglavitno temo. Slikar Strauch je prvo literarno utelešenje motiva norosti v družini, ki se bolnika sramuje. Tako je nemogoče zares razumeti Mraz, ne da bi se ozrli na njegov celoten opus. Bernhard je razumel norost kot obliko intelektualnega disidentsva, kar je najbolj prikazal ravno v Mrazu in v svojem najbolj znanem avtobiografskem delu Wittgensteinov nečak. Ta kratek roman opisuje končen fizični in psihološki razpad dunajskega pripadnika visoke družbe, ki se ga je njegova slavna družina Wittgenstein izogibala, ker je trpel za bipolarno motnjo. Handke, ki je večkrat neposredno oponiral Bernhardu, ni nikoli bil tako tematsko omejen in si je zato privoščil bolj sproščen odnos do javnosti, kot ga je imel Bernhard. Zato je težje priti do Bernharda kot do Handkeja in njegovi sedanji bralci v glavnem niti ne opazijo, zakaj je njegov karakterističen slog obsesivnega ponavljanja izviren, ne pa le estetski. Skratka, Bernhard je moral vedeti, da si bo s svojim neprikritim sovraštvom do avstrijskih povprečnežev odtujil marskikaterega bralca. V resnici se je ukvarjal s še bolj intimno temo, kot je norost ‒ s tragedijo besa.

    Sorodni članki: