• Datum objave: četrtek, 22. december 2016
  • Takaši Hirajde: Pride mačka na obisk

    • Založba: Modrijan
    • Leto izdaje: 2016
    • Prevod: Iztok Ilc
    • Ilustrirala: Maja Šubic

    Pride mačka na obisk ni toliko roman, pač pa bolj niz mehkih impresij, ki so vsaka zase res prijetne, skupnega jezika pa ne uspejo najti.

    Očitno Haruki Murakami ni edini japonski pisatelj, ki ga fascinirajo nepredvidljiva in skrivnostna puhasta bitjeca, njegov rojak Takaši Hirajde si je za svoj romaneskni prvenec prav tako izbral lik mačke. Pride mačka na obisk je kratek roman, v katerem spremljamo zgodbo zakonskega para, ki začne kmalu po vselitvi v idilično hišico v umirjeni soseski dobivati mačje obiske. Čeprav protagonista prisotnost mačke najprej ignorirata, jo začneta kmalu ceniti, med njima in Pikico se splete prav posebno prijateljstvo.

     

    Hirajde, ki je sicer tudi pesnik, več kot očitno zna z besedami. Za vsak še tako neznaten dogodek si vzame čas, pretehta vsak stavek in vdahne življenje še tako mimobežnemu opisu. Pa naj gre za kačjega pastirja, ki ga opazuje med preletom vrta, ali za okence, ki deluje kot camera obscura. Delo je pravzaprav preplet vseh teh malenkosti, ki jih protagonist v pravi zenovski maniri oriše, ovrednoti in jim podeli smisel. Enako je s samo Pikico, ki je predstavljena z vseh zornih kotov, zato jo ob koncu knjige resnično poznamo, vse od njenega obnašanja, spanja, načina igre in zvonjenja njenega zvončka na ovratnici. »Pikica se je navadila, da je po razposajeni igri stopila v hišo in se spočila. Ko se je zvila v obliko kapljice in zdrsnila v sen, naju je zagrnila globoka radost, kakor da bi hiša sama sanjala ta prizor.«

     

    Ker pa je celotna knjiga napisana v popolnoma umirjenem tonu, hitro postane enolična. Zaradi tega tudi spretno zastavljen zgodbeni lok razvodeni, pripovedovalec je namreč enako očaran ali enako razočaran nad čisto vsem, zato deluje že skoraj eterično. Zgodba je napisana v pretekliku, z navidezne časovne razdalje, a se je težko vživeti v tako medlo in enakomerno pripovedovanje. Nenehno ponavljanje motivov in dejstev, kratki stavki, odstavki in poglavja knjigo še dodatno skrčijo – kakršnokoli napetost izničijo stavki o tem, kako Pikica nikoli ne mijavka, kako nikomur ne pusti, da bi jo božal, kako zaspi v enakem položaju … Brez umestitve v nov kontekst vse to izpade le suho, neprepričljivo in že prebrano.

     

    V zgodbo se na nekaterih mestih prikrade tudi družbena kritika, ki se proti koncu usmeri v nepremičninsko krizo v 90. letih, »ko je zaradi popolnega zloma prenapihnjenega gospodarstva, ki je zdaleč presegalo dejanske zmožnosti, celotna Japonska zdrsnila v velik kaos.« Vsakič, ko Hirajde navrže takšne podatke, izpade prisiljeno, enako je na začetku, ko zaneseno pripovedovanje o lepoti vile in vrta prekine razpredanje o neki Machiavellijevi razpravi, da bi nakazal, kako se v njun odnos s Pikico vpleta usoda. Kriza veliko bolj prepričljivo deluje takrat, ko par obupano išče novo stanovanje in ugotovi, da bo to praktično nemogoče, usoda pa kremplje po druščini tako ali tako steguje že vse od začetka, zato jo razprava samo preveč razgali. Pretirano ukvarjanje s simboli Hirajdeja vodi v to, da nobena stvar ne more postati simbol, ker je že razložena in razkrita. Bolj organsko delujejo drobci japonske kulture, z občutkom podani med vrsticami, vse od novoletnih običajev, praznikov, prehrane in do cesarjeve smrti.

     

    Dodana vrednost slovenske izdaje so ilustracije Maje Šubic, akvarelni obrisi Pikice, ostalih obiskovalcev vrta (bogomolka, kačji pastir) in rastlin, ki jih srečamo na začetku vsakega poglavja. Tudi Iztok Ilc se je izkazal pri prevajanju Hirajdejevega sicer bogatega jezika, žal pa v zgodbi ali slogu nič posebej ne izstopa, tudi razplet je pričakovan že od prve strani. Pride mačka na obisk ni toliko roman, pač pa bolj niz mehkih impresij, ki so vsaka zase res prijetne, skupnega jezika pa ne uspejo najti.

    Sorodni članki: