• Datum objave: petek, 26. januar 2018
  • Sylvia

    • Premiera: 27. december 2017, Stara mestna elektrarna LJ
    • Umetniška ekipa: Anja Drnovšek, Dani Modrej, Dario Nožić Serini, Matej Tunja in Luka Lah
    • Režija: Nina Eva Lampič
    • Dramaturgija: Sandi Jesenik
    • Glasba: glasbeni trio Matter

    Skozi predstavo se odpirajo različna vprašanja. Predvsem o ženstvenosti, umetnosti, položaju ženske, vsa pomembna feministična vprašanja, ki na vsake toliko časa dobijo prostor na slovenskem odru.

    Kako govoriti o Sylviji Plath? Po mnenju ustvarjalcev in performerke Anje Drnovšek je Sylvia sprva ženska. Sylvia Plath (1932 – 1963) je bila pesnica in piska, ki je šele po prezgodnji smrti za svojo poezijo prejela prestižno Pulitzerjevo nagrado in je naslovni subjekt gledališkega projekta, ki smo si ga lahko ogledali v Mestni elektrarni Ljubljana. Poenotenje, potelesenje, iskanje izvora zanimanja v preseku osebnega življenja ustvarjalcev in življenja pisateljice, ki je kmalu po 30. rojstnem dnevu naredila samomor, se je skupaj sešilo v avtorski projekt z naslovom Sylvia.

     

    Predstava v režiji Nine Eve Lampič ne služi le kot platforma za biografijo Sylvie Plath, (čeprav tudi o njej izvemo veliko) temveč predvsem kot prostor v katerem se Anja Drnovšek  razčlenjuje, razpravlja in razpreda probleme Anje Drnovšek skozi Sylvio Plath. Želi jo ponotranjiti, jo preobjesti in tako jo obsesivno citira ter se izgublja v njeni poeziji. »Rent« je lahko očiščevalen tako za performerko kot za gledalca, ki se ali se ne strinja z feminističnimi nagnjenji in eksistencialnimi vprašanji, vendar so le to točke, ko je jeza prečiščena in strnjena. Čeprav se podatki o Sylvii in Anji nizajo počasi in sprva skrbno, se začnejo kaj kmalu ponavljati in predstava počasi preraste v javkajočo jezenje. Nenehno vračanje na ena in ista nerazrešena vprašanja o sebi sami, se Anja ali Sylvia (med katerima shizofrenično, vendar nazorno krmari) zacikla v krogu, kakršen je tudi oder. S tem pa gledalci spremljamo nasproti sedeče in nismo le brezobrazni opazovalci, temveč obrazi v kontekstnem ozadju predstave, predvsem, ko tema nanese na trenutna družbena razmerja.

     

    Skozi predstavo se odpirajo različna vprašanja. Predvsem o ženstvenosti, umetnosti, položaju ženske, vsa pomembna feministična vprašanja, ki na vsake toliko časa dobijo prostor na slovenskem odru. Nekje pred drugim delom se Anja/Sylvia sicer izgubi v nedefinirani zmedi jeze, jezičenja in samoprerekanja, vendar monologi Anje/Sylvie še zdaleč nimajo konca. Na oder se ji pridružita drugi dve manifestaciji Sylvie, v telesu Daria Nožić Serinija in Mateja Tunje, dva izmed treh članov zdaj Slovencem že zelo poznanega glasbenega tria Matter. Famoznost Matterja je ta, da spada pod trash glasbo, torej je antipod kičastega, lepega, institucionalnega, in še tako navadni stvari, kot je kupček zaciklanega javkajočega monologa, postavi drugo kontrastno, še bolj trash stran. Na odru se pojavita dve novi Sylviji, v ozadju pa se vrti svojevrstna trash projekcija. Matej ostaja zvest svojemu trashu in njegova mešanica trash non-sensa z literaturo Sylvie ustvari ne-logično mešanico, ki vendar funkcionira ter se ojača s svojevrstno artikulirano igro skozi gestikulacijo in samo zvočno podobo besed. Kaj takšnega pa ne moremo zatrditi za drugo manifestacijo Sylvie v koži Daria Nožić Serinija. Izgubljen med svojim trash stanom in poezijo pokojne pisateljice, zbezljano išče svojo različico Sylvie.

     

    Predstava še zdaleč ni dolgočasna biografija pokojne pisateljice, niti ni manifestacija njene filozofije. Osebno življenje Sylvie Plath in njena poezija ustvarjalcem podajata elan, ki je uporabljen za poligon, na katerem ustvarjalci razpredajo in razčljenjujejo svoje osebne težave. Anja/Sylvia se izgubi v Anji, Dario/Sylvia se izgubi v posnemanju Sylvie, predstavo pa reši mešanica Mateja in Sylvie, ki doseže, da drug drugega opajata, ne da bi izgubila srža svoje identitete.

    Sorodni članki: