• Datum objave: petek, 8. junij 2018
  • Svetlana Makarovič: Sovica Oka

    • Režiser: Brane Vižintin
    • Avtorica: Svetlana Makarovič
    • Dramaturginja: Nuša Kalanj
    • Avtorica likovne podobe: Suzi Bricelj
    • Igralci/Animatorji: Polonca Kores, Lovro Finžgar, Matevž Müller, Boštjan Sever

    Predstava je zanimiva mešanica med novim in starim – tistim, kar se lahko venomer spreminja in tistim, kar zavoljo svoje prvobitnosti ostaja nedotaknjeno.

    V Lutkovnem gledališču Ljubljana smo si 17. maja lahko ogledali premiero slovenske pravljične klasike z naslovom Sovica Oka. Pričakovati je bilo preprosto gledališko uprizoritev – in te smo bili nazadnje tudi deležni.

     

    Čeprav je Sovica Oka vsebinsko bogata s tegobami vsakdanjega življenja in s temi v predstavi tudi pritegne pozornost nekoliko starejših gledalcev, še vedno ostaja humorna pripoved o različnih osebnostih, ki jih skupaj pripelje naključje. Prav z nasprotji uspejo ustvarjalci besedila ohraniti primerno razmerje med globino pripovedi, ki govori o (ne)prijaznosti sveta in zanimivimi situacijskimi obrati, zaradi katerih je zgodba zanimiva – kljub temu, da bi skrajšana verzija te sicer daljše gledališke uprizoritve lahko hitro skoparila z enim ali drugim. Zaradi dramaturško ustrezno striženega besedila gre tudi opaziti, kako dobro izkoriščen je bil čas uprizoritve, saj je le ta ohranila tisto glavno, zaradi česar je Sovica Oka vsebinsko nekaj unikatnega.

     

    Preprosta scenografija pod okriljem Damirja Leventića, z minimalistično uporabo živahnih barv, ne jemlje pozornosti dogajanju na odru, pač pa ga s svojo preprostostjo vseskozi predvsem samo uspešno dopolnjuje in spremlja. Čeprav si pravljično okolje zgodbe lahko sami predstavljamo nekoliko bolj doživeto in razigrano, bi bilo krivično trditi, da je zaradi minimalistične scene predstava skopa – temu ni tako. Okolje je resda preprosto, vendar prefinjeno oblikovano tako, da pušča domišljiji prosto pot. Tudi nekoliko bolj kompleksne scenske uprizoritve so uspele ostati neizumetničene. Postavitev posameznih elementov je bila dovolj premišljena, da z določenimi spremembami med predstavo ni motila kohezivnosti dogajanja ali pa izgubljala časa tam, kjer bi bilo to lahko moteče. Potrebno pa se je navezati tudi na lutke, ki so v povezavi s sceno na začetku predstave delovale nekoliko neumeščeno.

     

    Lutke (Mitja Ritmanič) so bile na prvi pogled nekoliko premajhne, predvsem za kateregakoli otroškega gledalca iz zadnjih vrst. Predvsem so problematični dialogi med sovami, kajti lutke le-teh so si bile med seboj zelo podobne. Zaradi njihove majhnosti je bilo moteče slediti dogajanju tako, da bi se hkrati lahko sproščeno nagledali v tem delu predstave zelo prisotnih humornih izsekov. Boljše pa se je dalo spremljati dogajanje v katerem so bile tudi druge živali (lutke Medveda, Lisice, Zajčka in Race). Prav zaradi omenjene neusklajenosti s scenografijo se zdi, da na tem delu predstave trpi njena likovna podoba (Suzi Bricelj).

     

    Klasične pesmi avtorjev Svetlane Makarovič in Jožeta Šaleja, ki jih iz pripovedi o Sovici Oki verjetno poznamo že vsi, v izvedbi Polone Kores v vlogi Sovice Oke (in Lune) niso razočarale. Na tem mestu je nujno komentirati tudi uprizoritev ostalih igralcev (Lovro Finžgar kot Druga Sovica, Račka in Medved, Matevž Müller kot Oče Sovir, Lisica in pes Vav in animacija Lune, Boštjan Sever kot Prva Sovica, Zajček, Miška in animacija Sonca),  katerih liki so izžarevali pristnost in so bili zaradi tega pomemben del tega, da je zgodba delovala strnjeno in ni izgubljala pozornosti.

     

    Predstavljeno nam je bilo nekaj svežega, saj so ustvarjalci predstave svoj prispevek k uprizoritvi uvedli na način, ki ga pri Sovici Oki doslej nismo poznali – toda kljub temu je njeno bistvo (kar predvsem  glasba in karakteristika likov vsekakor sta) ostalo takšno, kakršno je navduševalo že poprej. Zato je predstava zanimiva mešanica med novim in starim –  tistim, kar se lahko venomer spreminja in tistim, kar zavoljo svoje prvobitnosti ostaja nedotaknjeno.

    Sorodni članki: