• Datum objave: sreda, 21. februar 2018
  • Stanisław Lem: Gospodov glas

    • Založba: KUD Police Dubove
    • Leto izida: 2016
    • Prevod: Tatjana Jamnik

    Avtor naredi zanimiv obrat znotraj samega znanstvenofantastičnega žanra: če se klasična znanstvena fantastika odmika v prihodnost in tako z distance osvetljuje dileme sodobnosti, bralca pa zaposli z refleksijo, Lem oba koraka opravi sam.

    Poslušanje »kozmičnega šuma«, radijskih valov, ki nastajajo zaradi različnih naravnih pojavov v vesolju in jih lahko pri visokih frekvencah sprejemamo tudi z običajnim radijskim sprejemnikom (radijski ekvivalent televizijskega »snega«), je že nekaj časa del kolektivnega imaginarija. Radioamaterji, ki cele noči poslušajo neprijetno hreščanje in snujejo teorije zarote; znanstveniki, ki z ogromnimi sateliti, obrnjenimi proti nebu, sprejemajo nepregledne količine informacij, jih pregledujejo, z njimi polnijo večkilometrske trakove papirja … Vse zaradi domneve, da se med naključnim, naravnim sevanjem vesolja morda skrivajo sporočila nezemeljskih civilizacij, ki bi jih lahko zaznali, morda celo prebrali in tako prišli do, sicer posrednega, »prvega stika«. Glede na to, da je od leta 1962, ko je Sovjetska zveza na Venero poslala radijski signal besed mir, Lenin in SSSR, takšno oddajanje sporočil, namenjenih vesoljskim civilizacijam in sočasno »poslušanje neba«, postalo stalnica sodobne astronomije, možnost sprejema nenaravnega signala očitno ni zanemarljiva. A »prvi stik« še ostaja v domeni znanstvene fantastike.

     

    Tega v svojem romanu Gospodov glas (1968) tematizira poljski avtor Stanisław Lem. Pri njem sicer ne gre za radijski signal, ampak »nevrinsko emisijo«, curek delcev brez mase, ki zato najlažje potujejo in najdlje potujejo skozi vesolje (nevrinska emisija je sicer fiktivna, a spominja na kozmično mikrovalovno sevanje ozadja, odkritje iz leta 1964, nagrajeno z Nobelovo nagrado). A to niti ni bistveno – roman je namreč napisan kot poročilo, skoraj memoari fiktivnega matematika Petra E. Hogartha (ki naj bi ga posthumno izdal njegov fiktivni kolega Thomas V. Warren – značilen Lemov trik), v katerem sicer predstavi dogajanje okoli skrivnega vladnega projekta »MAVO« (Master’s voice), ustvarjenega za dešifriranje kozmičnega signala, hkrati pa presenetljivo lucidno premišljuje o vprašanjih, ki so se jim postavila ob soočenju z nezemeljsko informacijo: o človekovih epistemoloških zmožnostih, ujetosti v lastne koncepcije znanosti, nezmožnosti distance, s katere bi lahko motrili lastno raziskovanje.

     

    »… da je ‘zvezdno pismo’ za nas, ki smo ga poskušali dešifrirati, postalo neke vrste psihološki asociacijski test, še posebej zapleten Rorschackov preizkus. Tako kot namreč analiziranec, ki misleč, da v barvnih lisah vidi angele ali zlovešče ptice, v resnici specificira nejasnost pokazanega s tem, kar mu ‘leži na duši’, smo tudi mi poskušali za zaslombo nerazumljivih znakov ugotoviti prisotnost tistega, kar je tičalo predvsem v nas samih.« Poleg tega, da izrazi temeljno dilemo človeškega znanstvenega raziskovanja, naredi tudi zanimiv obrat znotraj samega znanstvenofantastičnega žanra: če se klasična znanstvena fantastika odmika v prihodnost in tako z distance osvetljuje dileme sodobnosti, bralca pa zaposli z refleksijo, Lem oba koraka (odmik in refleksijo) opravi sam. Pripovedovalec, profesor Hogarth, o »fantastičnem dogajanju« – torej raziskovanju signala nezemeljskega izvora – poroča in razmišlja za nazaj in tako nastopa kot psiholog, ki analizira rezultate »asociacijskega testa«. Tak postopek daje Lemu prostor za filozofska razglabljanja, ki znatno povečajo idejno vrednost romana. Hkrati pa obrat implicitno deluje regresivno, skoraj nihilistično – odmik znanstvene fantastike v prihodnost je namreč deloval spekulativno, bralca je nekako svaril pred mogočo prihodnostjo, ki izvira v napakah sedanjosti, in tako predpostavljal možnost rešitve le-teh, medtem ko Lemovo »poročilo-izpoved« le analizira nespremenljivo stanje. S tem se sklada tudi idejna zasnova romana, ki se razjasni na koncu: »Kakor polži smo prilepljeni vsak na svoj list.« Torej nekakšen metafizični nihilizem, podkrepljen z obupom nad neumnostjo hladne vojne in »oboroževalne tekme«, saj Hogarth z grenkobo ugotavlja, da je vlada z večletnim projektom in več tisoččlansko ekipo znanstvenikov iz neskončnega potenciala »zvezdnega pisma« želela le »iztisniti informacijo z dodatno morilsko vrednostjo«. Torej nekakšen načrt za novo superbombo.

     

    Lem nekaj (verjetno najbolj zabavnih) strani posveti tudi opisovanju razmer pri samem projektu – betonskemu oporišču sredi puščave, v katerem so znanstveniki prebivali v strogi tajnosti (in dolgočasni omejenosti na raziskovanje in spanje), glavnim protagonistom projekta: jezikoslovcu Baloyju, ki je spretno upravljal kočljive odnose s Pentagonom, fiziku Rappaportu, odkritelju »pisma«, generalu Eneyju, zunanjemu »nadzorniku«, ki ga nihče ni maral; pa odnosu med posameznimi raziskovanimi skupinami, predvsem med naravoslovci in družboslovci. »Prvim [družboslovcem] smo pri nas rekli ‘Humi’, drugim pa ‘Fizi’, pri čemer je bilo besedišče internega žargona nadvse bogato; tako slovar kot tudi oblike sobivanja obeh ‘strank’ bi lahko nekoč s pridom vzel pod drobnogled kak sociolog.« Zanimive so tudi analize različnih hipotez o naravi in vsebini sporočila, njegovih pošiljateljih in njihovih namenih … Gre za natančen opis (oziroma že načrt za »izdelavo«) odraslega osebka vesoljske vrste? Zarodka? Gre za načrt za izdelavo organskega računalnika – nekakšnih plazemskih možganov? Znanstvenike je še posebno razburilo odkritje »biosimpatije« nevrinskega koda – lastnosti »zvezdnega pisma«, da poveča stabilnost velikih organskih molekul, ki so predpogoj za nastanek življenja. So pošiljatelji pisma hiperrrazvita altruistična civilizacija, ki v vesolje pošilja »življenjedajni« signal? Kako sta povezana učinek in vsebina signala?

     

    A Lem pri vseh teh hipotezah ni znanstvenofantastično poljuben, spekulativen, kaj šele naiven. Hogarth je v svojih razmišljanjih dosledno natančen, kar se dobro pokaže pri opisovanju začetka svojega dela: »V zgodovini so se neštetokrat pojavili misleci, ki so menili, da je pri spoznavanju zares mogoče začeti iz nič in um napolniti z enim samim nujnim redom. Ta fikcija je bila gonilo osupljivih prizadevanj. Pa vendar takšna operacija ni izvedljiva. Ničesar ni mogoče pričeti, ne da bi sprejeli predpostavke …« Tudi zgoraj omenjene hipoteze tako ne navaja zaradi otroške navdušenosti nad njihovo domiselnostjo, temveč predvsem, da bi pokazal njihovo ujetost v človeku lastne koncepcije, preigravanje variacij vedno istih tem. »Vsi ti koncepti so bili ujeti med satanskim in angelskim kakor muhe med dvema šipama.« Ujetost, ki se kaže kot nemoč pri soočanju z »zvezdnim pismom« in v splošnejšem s problemi znanosti, filozofije, psihe, družbe, ki pa jo vedno radi spregledamo in se zadovoljimo z delnim, začasnim. Ali kot pravi Hogarth: »Tudi mravlje, ki na svojem potovanju naletijo na mrtvega filozofa, imajo od tega korist.«

    Sorodni članki: