• Datum objave: nedelja, 12. avgust 2018
  • Solo: Zgodba Vojne zvezd (Solo: A Star Wars Story)

    • Režija: Ron Howard
    • Igralska zasedba: Alden Ehrenreich, Woody Harrelson, Emilia Clarke, Paul Bettany
    • Datum izida: 15. maj 2018 (filmski festival Cannes), 25. maj (Slovenija)
    • Ocena: 7/10

    Največja pomanjkljivost filma je, da je pravzaprav le dramatizacija dejstev, ki jih o Hanu Solu že poznamo.

    Najbolj razvpitega tihotapca, samosvojega klateža, zapriseženega egoista in enega osrednjih likov originalne trilogije Vojne Zvezd (Star Wars) je pred več kot štiridesetimi leti karizmatično upodobil Harisson Ford in ga zasidral med najbolj oboževana ter prepoznavna imena popularne kulture. V okvirih na novo oživljene franšize Vojne Zvezd, ki se je po vzoru aktualnih filmskih trendov podala v izdelovanje svojega med sabo povezanega filmskega vesolja, dobiva svojo zgodbo o izvoru. Toda ravno izredna prepoznavnost lika, ki se razteza daleč čez okvirje te oddaljene galaksije in je tako rekoč univerzalna, je bila dvorezen meč, s katerim so se morali soočiti ustvarjalci filma. Že takojšnja reakcija, ki se v nas sproži, ko v tandemu zazvenita besedi Han in Solo, je svojevrsten pokazatelj. Gre za to, da ime, ključne karakteristike in izgled lika skupaj sestavljajo enega nezamenljivih temeljev naše kolektivne popkulturne podzavesti, iz katerega so še dolga leta po izidu originalne trilogije raznovrstne satire in parodije črpale material za svojo zgodbo in so tako  Hana Sola in okvirne koncepte Vojne Zvezd približale občinstvu, ki s to franšizo sploh ni bilo seznanjeno. Ta prepoznavnost bi tako morala biti zagotovilo za napolnjene kinodvorane, a ne nujno. Ravno to vseobče poznavanje Solovega karakterja, najbolj specifičnih malenkosti in nians, ki ga sestavljajo, je namreč za ustvarjalce po svoje zelo velika omejitev. Njegove najmanjše podrobnosti so že dokaj povprečnim privržencem Vojne Zvezd bolj ali manj znane, zato se poraja vprašanje: kje je tu prostor za originalno zgodbo, ki bi lahko svobodno zadihala in je ne bi omejevali okvirji, ki so jih v svoji pretirani navdušenosti postavili oboževalci sami?

     

    Solo2

     

    Zgodba se začne na Hanovem rodnem planetu, ladjedelniški (seveda je govora o vesoljskih ladjah) Corellii, kjer protagonist nima druge izbire, kot da se spušča v razne nevarne in ponavadi tudi nelegalne posle. Ko se mora po le napol uspešnem poskusu pobega iz Corellie, kjer se njemu beg posreči, njegovi izbranki Quiri pa ne, soočiti z izgubo ljubljene osebe, si obljubi naslednje: zaslužil bo denar, si kupil vesoljsko ladjo in se herojsko vrnil ponjo. Z drugimi besedami: moral bo odrasti in dozoreti. Po tem neljubem dogodku se zgodba spusti v predvidljiv sklop dogajanj, v katerih se dramatizira dejstva, ki so o Solu znana, a so bila do sedaj le bežno omenjena. Pod to kategorijo spada srečanje in spoprijateljitev s Chewbacco, seznanitev s prijateljskim tekmecem Landom Calrissianom in seveda prvi stik s svojim največjim ponosom, legendarnim Tisočletnim Sokolom, najhitrejšo ladjo v galaksiji, ki je bila prikladno izdelana prav na Corellii in je zaradi svoje hitrosti kot nalašč za tihotapljenje.

     

    Kar se igralske zasedbe tiče, se vsi odrežejo dokaj pohvalno. Največje breme je gotovo nosil Alden Ehrenreich; moral je zapolniti velike čevlje, ki jih je za sabo pustil Harrison Ford. Z vlogo se je spoprijel premišljeno, saj je, namesto da bi se spremenil v imitacijo Forda, znotraj lika poiskal svojo različico Hana Sola, ki je v kontekstu filma popolnoma ustrezna. Emilia Clarke v vlogi Quire v nobenem smislu ne blesti, a vseeno pokaže dovolj, da film tudi v bolj čustvenih trenutkih, ki si jih delita s Hanom, izpade dovršeno. Največje pozitivno presenečenje je Woody Harrelson kot Hanov izkušeni mentor Beckett, ki ga vpelje v posel tihotapljenja in mu pokaže vse umazane in slabe plati galaksije in njenih prebivalcev.

     

    Največja pomanjkljivost filma je, da je pravzaprav le dramatizacija dejstev, ki jih o Han Solu že poznamo. Mimobežni dialogi, ki so v prvotni trilogiji liku dodali nekaj podlage in globine, tokrat postanejo čisto svoja zgodba in na tem nivoju tudi delujejo, a je  ravno zaradi tega, ker so nekateri majhni delčki zgodbe že vnaprej znani, slednja tu in tam predvidljiva. Ustvarjalci so ravnali pametno, ko v zgodbo niso vključili čisto vsake najmanjše malenkosti, ki  je o liku znana in tako niso zašli v nekakšno samorecikliranje, kot se je to zgodilo v primeru filma Rouge One: Zgodba Vojne Zvezd (Rouge One: A Star Wars Story, 2016), ki je s konstantnimi referencami na druge filme iz te franšize zanemaril svojo zgodbo. Čeprav  so nekateri deli zgodbe zares vnaprej znani, je vse zavito v lep paket z repom in glavo. Tudi zgodba (čeprav nikakor ni izvrstna), v svojem rokavu skriva ravno dovolj asov, da s svojimi bolj ali manj predvidljivimi obrati ostane sveža.

     

    Solo1

     

    Škoda je, da se je pravi potencial filma porazgubil v neusklajenosti ustvarjalne ekipe, katere člani si vse od predprodukcije naprej niso delili enake vizije filma. Posledično so bile sprejete šibke, nedorečene odločitve. Med njih spada nadvse nenavadna stilistična izbira direktorja fotografije, ki si je za glavno barvno paleto izbral največ možnih odtenkov sive. Ti razbarvajo prizore in jih potopijo v svet senc, kjer se predvsem dogajanje v ozadju prizora s težavo razloči in tako negativno vplivajo na gledalsko izkušnjo. Tudi humor, ki je sam po sebi večinoma oster in posrečen, ima kdaj pa kdaj probleme, še posebej, ko z zmanjšanim efektom in s težavami skuša pronicati skozi sivino in sence. Film bo zadovoljil oboževalce Vojne Zvezd, vendar za ostalo občinstvo, ki na lik Hana Sola ni sentimentalno navezano, lahko deluje kot relativno posrečen klon filmov franšize Misija nemogoče (Mission Impossible).

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: