• Datum objave: ponedeljek, 5. januar 2015
  • Siobhan Dowd: Barjanski otrok

    • Založba: Zala
    • Leto izdaje: 2014
    • Prevod: Tina Mahkota

    Roman se priporoča bralcem od 14. leta dalje, v njem naj bi se torej prepoznala predvsem generacija, ki želi vstopiti v svet odralih. Vendar problemi osemnajstletnega Fergusa še zdaleč niso omejeni na adolescenčni kliše.

    Siobhan Dowd je angleška pisateljica irskega rodu s kratko, a efektivno pisateljsko kariero in pestrim življenjem, posvečenim humanitarnosti, ki se je prehitro končalo. Borila se je za pravice marginalnih skupin, pisala pa predvsem za odraščajoče otroke, torej mladino v vseh smislih, in si prizadevala za porast mladih bralcev, kajti »Če zna otrok brati, zna misliti, in če zna otrok misliti, je svoboden.«

     

    Barjanski otrok je dvojna zgodba, združena v življenje ene osebe – brihtnega Fergusa s Severne Irske na začetku osemdesetih let. Je zgodba, ki jo pripoveduje sredi barja po naključju najdeno truplo deklice Mel izpred dva tisoč let in njen duh, ki svojo razlago o žrtvovanju pripoveduje v Fergusovih sanjah. Hkrati je zgodba Fergusove sedanjosti, ki doživlja svojo verzijo nepotrebnega žrtvovanja prek starejšega brata Joeja, ki v zaporu s stradanjem gladovno stavka, da bi si pri neizprosni Margaret Thatcher skupaj z ostalimi politični zaporniki izborili razlikovanje od ostalih zapornikov.

     

    Fergusov problem je torej Melino truplo, za katero kasneje poskrbi arheologinja s prikupno najstniško hčerko Coro, poleg tega pa še stradajoči brat in preostanek družine, ki se doma v nemoči trudi ugotoviti, kako rešiti Joeja, hkrati pa se bori za svoje preživetje in skuša najti način, kako bivati pod isto streho. Končno predstavlja skrb tudi Fergusova prihodnost, saj želi postati zdravnik, za kar potrebuje dovolj dobro maturitetno spričevalo, in seveda Fergusovo okolje samo, ki je tako ali tako en sam velik razkol. Severno Irsko so v osemdestih namreč zajeli hudi politični nemiri in terorizem kot posledica spora med irskimi unionisti in republikanci, ki so problem britanske okupacije reševali vsak po svoje in eden proti drugemu, posledica česar so bile nepotrebne smrti in opustošenje, ki je mladim jemalo prihodnost.

     

    Fergusu edini izhod iz poplave pritiskov zagotavlja tek po bližnjem hribovju, ki pa se izkaže za navado, ki jo Joejev kamerad iz šolskih dni spretno izkoristi za svoje posle. Dolgoročna rešitev, na katero upa Fergus, je torej študij medicine, ki pomeni odhod od doma in selitev na Otok. Prvi stiki z ljubeznijo so na poti do tja osvežitev, ki prija, in še ena lekcija, kako združevati sladko plat življenja s skrbmi.

     

    Da bi uspel, mora večkrat po malem žrtvovati sebe in zato je na nek način najbolj odrasla oseba v romanu – sposoben je spretno voditi posamezne odnose ter jih hkrati povezovati, kadar je v to prisiljen, še več, domiselno izpelje vsako še tako stresno situacijo, ki sprva deluje katastrofalno.

     

    Fergus je lik, ki se ga ne da sovražiti, skromen do drugih in zahteven do sebe, pogumen brez napuha, prijetna kombinacija lahkotne lenobe in disciplinirane doslednosti, ko gre za iskanje odgovorov na vprašanja, ki se jim drugi izmikajo. Gre za simpatičnega fanta, ki nam zleze pod kožo in ki mu privoščimo srečo vsakič, ko je ta spet na njegovi strani. Svet, v katerega je postavljen, nikakor ni rožnat, a s svojim vitalizmom, ki stoji na trdnih tleh, daje Fergus vtis, da je prav njegovo dojemanje sveta in delovanje v njem najprimernejše, najbolj odraslo in objektivno izmed vseh. Mogoče je temu tako zaradi njegove ambivalentne pozicije – ni več otrok, ki ne razume, in ni še odrasel, ki bi bil obremenjen s krivdo iz preteklosti, ki bi ga zavajala pri dojemanju realnosti – kar mu odrasel bralec lahko upravičeno zavida.

     

    Fergusov nemučeniški »boj« s smrtjo, ki je v romanu prisotna od prvih strani, se zaključi z aktom, ki ga smrti nekako odreši, kolikor je to sploh mogoče in smiselno. Sam verjetno misli, da improvizira, vendar mu improvizacije nikakor ne moremo očitati pri argumentu, ki je nič drugega kot krik po življenju v najbridkejšem in hkrati najlepšem pomenu te besede:
    »Bolj trpimo zaradi grehov opustitve kot zaradi grehov storitve.«

     

    Roman se priporoča bralcem od 14. leta dalje, v njem naj bi se torej prepoznala predvsem generacija, ki želi vstopiti v svet odralih. Vendar problemi osemnajstletnega Fergusa še zdaleč niso omejeni na adolescenčni kliše, ampak dobivajo stalno nove razsežnosti, ki zadevajo vsakogar, odražajo pa predvsem večplastnost sveta, ki ga posameznik v določeni meri lahko spremeni, če to želi in je dovolj pogumen. Ali pa pusti strahu, da ga ta opogumlja.

    Sorodni članki: