• Datum objave: četrtek, 25. januar 2018
  • The Sinner (1. sezona)

    • Ustvarjalec: Derek Simonds
    • Igralska zasedba: Jessica Biel, Christopher Abbott, Bill Pullman
    • Datum izida prve epizode: 2. avgust 2017 (USA Network)
    • Ocena: 8/10

    Catch serije se skriva v tem, da (anti)junaki počnejo stvari, za katere (vsaj na prvi pogled) ni očitnega razloga, hkrati pa serija odpira vprašanja, ki za žanr kriminalke niso običajna.

    Cora (Jessica Biel), Mason (Christopher Abbott) in njun sin Laine Tannetti (Grayson Eddey) so na videz povsem običajna in srečna družinica. Usoden dogodek, ki se pripeti nekega toplega dne na plaži, pretrga njihovo idilično rutino in jim življenja postavi na glavo. Cora namreč iz neznanega razloga na plan potegne nož in nekajkrat zverinsko zabode nič hudega slutečega mladostnika. Nadzorovani obiski v zaporu, gruče nadležnih novinarjev in sodni procesi postanejo nov vsakdan Tannettijev, Cora in njen odvetnik Harry Ambrose (Bill Pullman) pa skušata ugotoviti, kaj točno se je zgodilo tistega usodnega dne, pri tem pa odkrivata globoko zakopane mračne skrivnosti storilkine preteklosti.

     

    Problematične glavne junakinje so in. Trend se je najprej pričel kazati v žanrski literaturi (Amy Dunne v Ni je več [Gone Girl], 2014 avtorice Gillian Flynn in Rachel v Dekle na vlaku [The Girl on the Train], 2016 Paule Hawkins sta med verjetno najopaznejšimi), postopno, a počasi pa se seli tudi v filme (predvsem knjižne adaptacije) in serije. Tudi Cora Tannetti spada v klub slabih deklet in je pravzaprav nekakšna mešanica prej omenjenih likov. Tako kot Amy je tudi sama dejansko zakrivila zločin, z Rachel pa sta si podobni v tem, da jima luknje v spominu preprečujejo odkriti resnico. Cora je kompleksen lik, ki jo obdaja skrivnostnost, ki pritegne, še posebej, ker se na prvi pogled zdi, da njeno dejanje nima pravega vzroka in da je sama povsem nevedna. To se izkaže predvsem v prvem zasliševanju, ko v enem stavku sama povzame nesmiselnost dejanja: »Zabodla sem ga z nožem, s katerim sem sinu lupila sadje.« Na vprašanje, zakaj je to storila, pa zna odgovoriti le: »Ker so poslušali zares glasno glasbo,« kar bo marsikoga spomnilo na motiv absurda oziroma nesmisla iz še ene literarne klasike – Camusovega Tujca (L’Étranger, 1943). A Cora kljub temu ni povsem nepopisan list papirja, zaznamujejo jo grozljivi dogodki iz otroštva in očitno je, da so laži, ki jih izgovarja, pa tudi poškodovan spomin zgolj vrsta obrambnega mehanizma. Igralkina interpretacija izraža protagonistkino večplastnost in čeprav Biel ni ravno vrhunska, svojo vlogo odigra dovolj prepričljivo, da ustvari enega najintrigantnejših likov svoje kariere.

     

    THE SINNER -- "Part VIII" Episode 108 -- Pictured: Jessica Biel as Cora Tannetti -- (Photo by: Peter Kramer/USA Network)

     

    Pri odkrivanju resnice ji pomaga detektiv Harry Ambrose, ki postane nenavadno zagret za Corin primer, saj mu je jasno, da stvari niso črno-bele, kot skuša to prikazati sodišče. Vso svojo energijo usmeri v iskanje resnice, kar mu pravzaprav služi zgolj kot beg od njegovega zasebnega življenja, ki meji na razsulo. V njegovem zakonu z ženo škripa, kot se za vsakega pravega junaka v kriminalkah spodobi, pa ima tudi ljubico, ki si jo poišče v natakarici Sharon (Meredith Holzman) in mu pomaga izživeti mazohistične fantazije. Ambrose je morda resda rahlo šablonski lik genialnega detektiva, ki obvlada vse, razen svojega osebnega življenja, a je njegova zgodba dovolj zanimiva, Pullmanova igra pa dovolj pristna, da gre to zlahka spregledati. Ravno prizori s Sharon omogočajo najboljšo introspekcijo lika, kot je na primer tisti, v katerem pri naključnem srečanju v marketu Sharon namerno strese po tleh zabojček pomaranč, ki jih detektiv brez besed in na vseh štirih ustrežljivo pobere, kar ga seveda vzburja in je hkrati njegov način izkazovanja ljubezni.

     

    The Sinner je tudi nekakšen odgovor na vprašanje, ki si ga ustvarjalci verjetno zelo pogosto postavljajo – kako k vsebini pritegniti gledalce, ki so dandanes vajeni prav vsega? V novi zlati dobi televizije jih je namreč, ironično, zelo težko privleči k čemu novemu in jih pri tem tudi obdržati za dlje časa, kot je dolžina povprečnega videoposnetka na YouTubu. Kriminalke oziroma trilerji, kar pričujoča serija tudi je, se velikokrat zanesejo na šokiranje gledalca, kar je najpogosteje zgoščeno v veliki končni preobrat, ko je morilec razkrit, preostane pa še njegovo »ujetje« ali pa, denimo, aretacija. The Sinner počne nekaj podobnega – poskuša pretresti. Pri tem ubere nekoliko drugačno pot in služi tudi kot vaja ustvarjalcev v rušenju klišejske žanrske strukture. Osrednji dogodek je namreč znan, prav tako storilec (ali v tem primeru storilka), ni pa povsem jasno, zakaj se je umor zgodil. Manjka torej motiv, ena glavnih sestavin vsake dobre uganke. Tak pristop deluje sveže in intrigantno, a ustvarjalcem toliko bolj otežuje pripovedovanje, saj z njim tvegajo upad suspenza. Je namreč kriminalka sploh lahko zabavna, če je storilec že znan?

     

    THE SINNER -- "Part V" Episode 105 -- Pictured: Bill Pullman as Detective Harry Ambrose -- (Photo by: Peter Kramer/USA Network)

     

    Jasno je torej, da The Sinner ni tipičen whodunit in da je glavni zaplet – torej umor – v resnici še najmanj pomembna stvar v sosledju dogodkov. Odstirajo se namreč temačne zgodbe iz preteklosti, ki like posledično motivirajo. »Zakaj sploh mislite, da si želim vrniti v svoje staro življenje?« zavrne Cora vse dobronamerne poskuse znižanja lastne zaporne kazni,  s čimer doseže ravno nasprotno. Zakaj si Cora ne bi želela vrniti v svoje staro življenje? Mar si tega ne želijo celo najhujši zločinci?

     

    V tem se skriva catch serije. Junaki počnejo stvari, za katere (vsaj na prvi pogled) ni očitnega razloga, hkrati pa serija odpira vprašanja, ki za žanr kriminalke niso običajna. Trio spretne režije, scenarija in prepričljive igre deluje in dogajanje na zaslonu gledalca kar hitro posrka vase. Morda je res, da takšno razkrivanje motiva, ki posameznika požene v zločin, pri gledalcu še bolj podžge željo videti antagonista, ki bo tak kar tako, brez kakšnega globljega razloga, a tudi tradicionalno lupljenje resnice zna biti v rokah spretnega scenarija in režije povsem zabavno.

     

    Sorodni članki: