• Datum objave: četrtek, 15. februar 2018
  • Siniša Labrović: Privatno

    • Kdaj: 16. 1. – 18. 2. 2018
    • Kje: Galerija Vžigalica
    • Kurator: Jani Pirnat

    Do 18. februarja je v Galeriji Vžigalica na ogled razstava hrvaškega umetnika Siniše Labrovića Privatno, ki je njegova prva večja samostojna razstava. Primerno naslovu je bolj osebna in intimna, a ji ne manjka angažiranosti, humorja in ironije.

    Kmalu po začetku novega leta v Galeriji Vžigalica razstavlja znan hrvaški konceptualni umetnik Siniša Labrović. Kot profesor literature se je z umetnostjo resneje začel ukvarjati leta 2000. Vsekakor mu je najbližji način izražanja performans, kjer najpogosteje uporablja svoje lastno telo. To postane medij, orodje, proces in umetniško delo obenem. Avtor se ukvarja z mnogimi perečimi težavami v sodobni družbi. Dotika se politike, ekonomije, korupcije, zgodovine, tradicije in umetnosti same. V samo ospredje najpogosteje sodijo obravnava umetnika in njegove pozicije znotraj umetniškega sveta, družbe ali države ter njegova vloga v javnosti. Tudi sedanja razstava je družbeno politična, sestavljena iz performansov, instalacij in plastike. Čeprav je primerno naslovu tudi bolj osebna in intimna, ji ne manjka angažiranosti, humorja in ironije.

     

    Ceniti privatnost je laže, ko nam je ta brez vprašanj odvzeta. Avtor se umakne v svoj dom, za zaprta vrata, za domače zidove, kjer naj bi se počutil varen, samosvoj in nenadzorovan. Prikaže nam svoje razumevanje privatnega, v katerega bo vedno vdiralo javno. Javno je neumorno in radovedno, trdoživo in brezobzirno, takšno, kot je umetnik. S svojo kontroverznostjo nagovarja ljudi, jih morda celo napada, se razdaja javnosti, tudi takrat, ko ona tega ne želi. Potemtakem tudi zasebno vdira v javno. Česa vse si javno želi videti in česa ne? Vdiranju javnega v zasebno se avtor upre s svojim lastnim vdorom v javno, kjer skorajda ni več prostora za umetnost, za kulturo. Avtor nam odpre vrata v svoj dom, v njegovo zavetje, znotraj katerega nas nemalokrat šokira, pogosto prelisiči ali zgolj spomni na našo lastno razumevanje privatnega doma in zasebnosti.

     

    Ob vstopu na razstavo nas pozdravi širok, sezidan, dimniku podoben kvader. Naslov Poglej me v oči nas nagovori k pozornejšemu opazovanju dela, ki ima na ravni obraza manjšo razpoko. Ob pogledu skoznjo pričakujemo, da se bomo nekomu zazrli v oči. A ni tako. Skozi razpoko brez sramu molijo usta osebe, ki nepremično stoji znotraj sestavljenih opek in na široko prežvekuje žvečilni gumi. Njene oči nam ostanejo nevidne. Dela, razstavljena v naslednjih prostorih, so veliko manj interaktivna, bolj umirjena in manj konfliktna. Prijetna svetlobna instalacija Kocka nas popelje v domove staršev ali babic, ki jim bledih, a nedvomno uporabnih kuhinjskih krp nikoli ne zmanjka. Previdno so položene na tla razstavnega prostora, nad njimi pa lebdi velika kocka, čez katero je napetih še več krp, cunj in preostalih kosov blaga znanih vzorcev in nežnih pastelnih barv. Znotraj viseče kocke žari svetloba, ki jo naredi še toplejšo, bolj domačo. Izbrano blago iz umetnikovega doma predstavlja prikladen uvod v naslednjo instalacijo Vizija doma, ki je sestavljena iz številnih kosov stekla, pritrjenih na steno, na katerih so črno natiskani različni domači predmeti, pohištvo in okrasje. Pogled na steno urejenih steklenih razbitin nam zastirajo stara, lesena, s polivinilom in pisanim steklom zakrpana vrata. Ta, na pol odlomljen, razpokan in luknjast kos lesa, svoje vloge varovanja zasebnosti ne opravlja ravno uspešno, nas pa nedvomno popelje na družinski vikend, kjer se za prenovljeno počitniško hiško skriva zapuščena, nekoč nepogrešljiva lopa. Ta del razstave je nostalgičen, umirjen in v očitnem kontrastu z drugim, v katerem dela ponovno izzovejo in očitajoče nagovorijo obiskovalca. Že skozi velika okna galerije nas pritegne delo z naslovom Barvitost razveseljuje budalo. V skorajšnji sredini prostora je na tleh zgrajena manjša stena iz kopice barvitih opek. Te so posamično zavite v pisane polivinilaste vrečke. Spredaj so lepo poravnane, lepo zarobljene, za urejenim zidom pa prevladuje barvita zmešnjava zmečkanega polivinila. Rožnata, zlata, črna, turkizna in nežno oranžna tako sestavljajo prikupno pregrado, spominjajočo na tetris ali priljubljeno ulično umetnost, za njimi pa se skriva še vedno izkrivljena realnost potrošnje, varnosti domačih zidov in neumorne obsedenosti z zunanjo lepoto.

     

    Delo Poglej me v oči je na samem odprtju delovalo veliko bolj pristno, saj je znotraj objekta stala resnična oseba, za časa razstave pa je čez odprtino predvajan zgolj posnetek človeških prežvekujočih ust. Poleg tega je bil na odprtju uprizorjen še en, najverjetneje udarnejši in zanimivejši performans. Triptih En in trije motivi sestavljajo večja slika, katere avtor je Ivan Skvrce, oblazinjen stol iz umetnikovega doma in umetnik sam. Osrednji motiv predstavlja avtorjev povprečen, na prvi pogled poceni, dolgočasen stol. Glavne pozornosti je deležen vegetabilni, rjavkasti vzorec na blazini. Delčki zavitega listja in razbohotenih cvetov se v identični obliki ponovijo na ob stolu izobešeni sliki ter na umetnikovi razgaljeni zadnjici. Umetnik je med odprtjem stal na kubusu desno od stola, s hrbtom obrnjen proti obiskovalcem. Na svojih črnih hlačah je imel previdno izrezano luknjo, skozi katero je bilo mogoče opazovati sveže potetovirano umetnikovo kožo z identičnim floralnim motivom v istih barvah. Avtor tetovaže, ki umetniku niso tuje in so med drugim eden od njegovih načinov izražanja in ustvarjanja povedne umetnosti, je Tihomir Ruk iz koprivniškega studia. Triptih iz zdaj slavnega vzorca je bilo torej najbolje opazovati na samem odprtju. Do konca razstave bo namesto stoječega umetnika stvaritev na zadnjici prikazovala videoprojekcija.

     

    Dodatno, skrito zvočno instalacijo lahko zapazi zgolj tisti, ki se med razstavo odloči za uporabo galerijskih toalet. V sami kabini toaletnih prostorov, tik ob školjki, nas preseneti odločen šepet, nas ogovori, sprašuje, miri in izziva. Pssst! je tako prava poslastica same razstave, saj nas, bolj kot vsa druga dela, na kraju samem spomni na vdiranje v zasebnost in na privilegij, da nas običajno na stranišču ne nadleguje neznani moški glas.

     

    Umetnik nas popelje v privatno, kjer smo soočeni s človeško intimo. Nas nervira žvečenje neznanega človeka ali perverzno šepetanje v toaletah? Morda nam je ob pogledu na predmete domačnosti prijetno ali toplo, ob pogledu na pisane opeke pa se le spomnimo na našo lažno fasado in štrenasto notranjost, razlezeno na koščke kot razbitine na steni. Nam je prijetno ali nelagodno? Pravično razmerje med privatnim in javnim se zdi neulovljivo. Kot znak nestrinjanja s ponovno naraščajočim hrvaškim nacionalizmom in sodobnimi razmerami v kulturi in politiki se je umetnik umaknil, se potuhnil in pokazal, da v resnici to nikoli ni docela mogoče.

    Sorodni članki: