• Datum objave: torek, 5. maj 2015
  • Simona Semenič: medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti

    • Premiera: 24. 4. 2015, SNG Drama Ljubljana (koproducent: Imaginarni)
    • Režija: Primož Ekart
    • Dramaturgija: Eva Kraševec
    • Igrajo: Barbara Cerar, Silva Čušin, Klemen Janežič, Maja Sever, Klemen Slakonja, Janez Škof, Tina Vrbnjak

    Predstava v gledalcu pusti občutek, ki je ravno nasproten slovenskemu “hlapčevstvu”, kliče po spremembah in govori, da je strah odveč.

    V Mali drami so krstno uprizorili besedilo večkrat nagrajene slovenske dramatičarke Simone Semenič medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti. Sezona 2014/15 se je tako zaključila z vse prej kot pričakovano konvencionalnim besedilom. Prijetno presenečenje, saj je režiser Primož Ekart z dramaturginjo Evo Kraševec in ostalo ekipo spretno uprizoril dramaturško zelo zahtevno predlogo. Simona Semenič nas v besedilu namreč zapelje v pravljično utopijo, ki pa je po drugi strani zelo realna. Ustvarjalci predstave so s poudarkom na neusmiljeni anatomiji vladanja in z vprašanjem, kako učinkovito doseči družbene spremembe, “realnost v utopiji” interpretirali kot serijo zanimivih fizičnih postavitev, ki že na prvi pogled izražajo družbeno mesto posamezne dramske osebe. V kombinaciji z besedilom je režiser igralce spretno razporedil v tri nivoje in omogočil gledalcem, da tekom predstave počasi odkrivajo vloge likov in zgodbo drame, hkrati pa jih navidezno zavaja in z njimi čustveno manipulira. Kot besedilo se tako tudi predstava izjemno poigrava s komičnostjo situacije in grozotami, izvedenimi na ukaz vladarja. Igralci v ritmu, ki ga podpre nežen ritem tolkal iz ozadja, govorijo replike in vlečejo rdečo nit proletariata na eni strani in aristokracije na drugi. Prav ritem je komponenta, ki pri uprizarjanju pisave Semeničeve zahteva posebno pozornost.

     

    Na kupu protipoplavnih vreč, ki so zložene na pesku, med jabolki, staro trobento, knjigami in lestencem ob veliki mizi, nekoč, daleč tega sedi veliki vladar Vladimir ali fornicator maximus (Janez Škof). Okoli njega skačeta desni Bogomir (Klemen Slakonja) in levi Branimir (Klemen Janežič). Zadaj, na vrhu kupa, kot tri gracije sedijo Ljuba, Vera in Nada (Tina Vrbnjak, Maja Sever in Barbara Cerar). Igralke delujejo kot eno; oddajajo toplo energijo, hkrati pa izražajo moč, neomajnost in neustrašnost. Tri sestre tako z bistroumnostjo in željo po boljši državi začnejo ukrepati. Igralke odlično ujamejo individualističnost lastnega karakterja kasneje, ko so pripeljane na dvor in postavljene pred Vladimirja kot upornice, kot tiste, ki škodujejo državi. Režijsko bi lahko bile še bolj izpostavljene, saj kljub fizičnemu propadu ostanejo moralne zmagovalke in sprožijo spremembe. Branimir in Bogomir sta mestoma morda preveč enoplastna glede na razsežnosti, ki jih ponuja tekst. Bolje bi bila lahko izkoriščena napetost, ki se med njima vzpostavi v boju za večjo vladarjevo pozornost. V predstavi sta nastavljena preveč agresivno, predvsem v dialogu drug z drugim, ki bi bil lahko bolj subtilno in preračunljivo izdelan, kar bi poglobilo pokvarjenost dramskih oseb iz predloge. Sofija (Silva Čušin), edina dramska oseba, ki lahko izvabi človeškost iz vladarjeve nemoralne narave, prevzema vlogo pripovedovalke, ki subtilno opisuje dogajanje. Njena odrska postavitev priča o dobro opravljenem dramaturškem delu, ki specifičnost avtoričine pisave spretno vpelje v uprizoritev in gledalcu po eni strani daje občutek, da lahko bere misli dramskih oseb in predvidi dogajanje, po drugi pa ga v naslednjem trenutku znova preseneti. Silva Čušin je izjemno uprizorila močno Sofijo zgolj z minimalnimi gibi in premiki, s pomirjujočim glasom pa je pričarala pravljično in hkrati stvarno atmosfero. Zapelje nas v fikcijo, a nekje globoko v sebi daje vedeti, da so dogodki na odru še kako realni.

     

    Radikalno besedilo Semeničeve je Ekart z ekipo odlično uprizoril v obliki ilustracij krutih in nečloveških dejanj, s slikami, ki prikazujejo razmerje med tremi ženskami in tremi moškimi ter likom Sofije ob strani. Predstava tako v gledalcu pusti občutek, ki je ravno nasproten slovenskemu “hlapčevstvu”, kliče po spremembah in govori, da je strah odveč.

    Sorodni članki: