• Datum objave: petek, 25. maj 2018
  • Serhij Žadan: Vorošilovgrad

    • Založba: Beletrina
    • Leto izida: 2018
    • Prevod: Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej

    Tu Serhij Žadan spet, a verjetno prvič tako intenzivno, opomni, da v svojem romanu Vorošilovgrad predstavlja drugačen, neobičajen pripovedni svet, ki se bralcu, rojenemu nekje drugje, v nekem drugem času, na trenutke lahko zazdi celo fantastičen.

    »Dolgo sem premišljeval o nastali situaciji. Kako se je lahko zgodilo, da so me zvlekli v svoje obračune? Kaj počnem tukaj? Zakaj še vedno nisem odšel? In kar je najpomembnejše, kaj je zakuhal Travmirani?« Zakaj je pripovedovalčev brat kar pobegnil, se nenapovedano preselil na Nizozemsko in njemu, Hermanu, pustil svojo propadajočo bencinsko črpalko v njunem rodnem mestu ter kup neporavnanih sporov z lokalno mafijo-korporacijo »koruzarjev«? Zakaj je Herman sploh ostal, zakaj črpalke ni že takoj preprosto prodal in se vrnil nazaj v svoje relativno udobno in enostavno življenje, k svojemu delu v mladinski organizaciji in pranju evropskih sredstev? In kaj načrtuje Travmirani, ostareli mehanik, ženskar in nogometna legenda, nekakšna mitična figura Hermanove mladosti? Je koruzarje izzval na spopad? Le povabil na sestanek? Je pretepel kakšnega njihovega »šefa« in jih zdaj čaka kruto maščevanje? Bodo prišli ponoči in zažgali črpalko s Hermanom, Travmiranim in Kožo, še enim mitičnim likom, vred? Jih bodo ugrabili in mučili, dokler ne bodo črpalke pripravljeni prodati? »Trudil sem se ugotoviti, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan, ali bom preživel do naslednjega večera in ali nemara ne bi bilo bolje, da kar takoj spizdim od tu.« A Herman svojo priložnost za umik prespi, jutro je in soočiti se mora z usodo, ki so mu jo namenile temačne sile postkomunistične realnosti. Obuje stare vojaške čevlje, s kupa starega železja za črpalko pobere palico in odide »proti neznanemu«. Proti avtobusu, polnemu prijateljev iz preteklosti, soigralcev, ki jih je Travmirani po desetletjih ponovno zbral za tradicionalno tekmo proti Plinarjem, priseljenim delavcem na vrtinah zemeljskega plina, nekakšnemu poldivjemu plemenu, ki se nikoli ni vključilo v življenje sosednjega mesta. »Tu so bili vsi – enooki Saša Piton, Andrjuha Michael Jackson s temno modrimi čebulastimi kupolami, tetoviranimi na prsih, Semen Črni kurac z odgriznjenim ušesom in prišitimi prsti na desnici, Dimič Sprevodnik s tetoviranimi vekami, bratje Balalaješnikovi, vsi trije, z enim mobilcem za vse …« In tako naprej, namesto mafijcev stari prijatelji, namesto zapleta nepričakovana, skoraj fantazijska vrnitev v mladost, nek drug, morda boljši, zagotovo pa drugačen čas.

     

    Tu Serhij Žadan spet, a verjetno prvič tako intenzivno, opomni, da v svojem romanu Vorošilovgrad predstavlja drugačen, neobičajen pripovedni svet, ki se bralcu, rojenemu nekje drugje, v nekem drugem času, na trenutke lahko zazdi celo fantastičen. Kot pripovedovalčev vstop vanj: Hermana na poti v rodni Lugansk, sovjetski Vorošilovgrad, najprej spremljata sodelavca, brata Ljoša in Borja, Lolek in Bolek, ki pa ju vmes pusti v nekem prometnem zastoju, sam pa pot nadaljuje z avtobusom, starim ikarusom, polnim blaga – trenirk in kitajskih superg – ter spečih »trgovcev«, ki se na poti seveda pokvari, »nazadnje so ga popravljali še pred olimpijado v Moskvi,« nakar zaspi še šofer, Herman pa na zadnjem koncu avtobusa odkrije »neke vrste sprostitveni prostor, namenjen meditaciji in ljubezni,« v njem pa tri črnce, dva moška in žensko, vse v spodnjem perilu, ki mu najprej prerokujejo: »Mislim, da bežiš, ker si pozabil na vse, kar je bilo. Ko se boš spomnil, ne boš tako zlahka odšel,« nato pa mu ponudijo pijačo z vonjem po »cimetu in baldrijanovih kapljicah,« zaradi katere se onesvesti. Zbudi se ravno, ko se avtobus približuje mestu. Vsaj nenavadno, morda fantastično.

     

    V vsakem primeru pa je jasno, da se Herman ne premika le v prostoru, čeprav to sprva tudi sam misli – želi prodati črpalko in se že naslednji dan vrniti –, temveč vstopa v popolnoma drugačen svet, kjer se živi, misli in pripoveduje drugače. Svet, katerega del je bil včasih tudi sam, ki se ga »bo spomnil«, ki ga bo ponovno sprejel za svojega in ga bo zato težko zapustil. A ne gre za preprosto vračanje v preteklost, življenje, izgubljeno v nostalgiji, temveč vračanje v krog ljudi, ki nikoli niso začeli živeti drugače. Niso nostalgični, preprosto so ostali nespremenjeni. Ne živijo v preteklosti, temveč v vzporednem svetu, ki včasih sicer trči ob posttranzicijsko kapitalistično resničnost, ki se kaže kot njegovo nasprotje, večino časa pa mu uspe složno sobivati. Kot Herman ugotavlja na koncu romana: »Med mojo odsotnostjo se ni tu nič spremenilo.« Roman torej ne prikazuje fantastične, temveč vzporedno resničnost, ki se bralcu, trdno zasidranemu v sodobnem kapitalizmu, za katerega se zdi, da ga določajo oportunizem, tekmovalnost in individualizem, seveda zazdi nenavadna, celo nemogoča. Njene protagoniste, Travmiranega, Kočo, zmešanega zgodovinarja Ernsta, Tamaro, nogometne prijatelje, cigane, Plinarje, zdravljenega odvisnika, ki je zdaj prezbiter, lahko enostavno označi za čudake, razvaline preteklosti, karikature in to v kapitalistični logiki tudi so. A v bistvu le živijo drugače. Verjetno nič bolje, morda celo slabše, a se zdijo povsem zadovoljni.

     

    »Tu so odraščali. Hodili v šolo, špricali pouk, igrali nogomet. Vse življenje so preživeli tukaj. Zakaj torej požigajo vse za sabo? Vsa ta svojat, ki sili od vsepovsod, ki se zdaj zares postavlja na noge. Vsa ta bankirska drhal, policaji, biznismeni, mladi odvetniki, perspektivni politiki, analitiki, lastniki, pizda, kapitalisti, čemu se vedejo tako, kot bi jih sem poslali na počitnice? Kot da bodo jutri že odšli od tu? V resnici ne bodo šli nikamor. Tu bodo ostali, skupaj z njimi kupujemo v istih trgovinah.« Perspektiva se torej na koncu celo obrne: za Hermana, ki se je tekom pripovedi, po vseh nenavadnih pripetljajih, pretepih, pogrebih, porokah in nogometnih tekmah, dokončno vrnil k prejšnjemu načinu, karikature zdaj predstavljajo tisti, ki so pozabili na skupno preteklost. Kot pravi prezbiter, nas drug z drugim »lahko povezuje le skupno življenje in skupna smrt«. Stvari, s katerimi odraščamo, se nam vtisnejo v zavest in jih potem sprejemamo preprosteje in mirneje. Zdi se, da prezbiter in Herman namigujeta, da bi morali pri njih ostati, da so smešni in nemočni tisti, ki jih pozabijo, se obnašajo, kot da so tu le na počitnicah, brez dolžnosti do preteklosti, brez skrbi za prihodnost. Morda.

     

    V tem kontekstu deluje roman precej konservativen, a bi bilo preveč enostavno označiti ga kot takega. Naj bodo prezbiterjeva stališča kakršnakoli že, bolj mi je všeč, kar ob ogledovanju starih razglednic Vorošilovgrada, sovjetskega mesta, »ki ga ni več«, pravi Olga, Hermanova odvetnica, verjetno tudi simpatija: »Mogoče so te razglednice moja preteklost. Nekaj takega, kar so mi odvzeli in me silijo k njegovi pozabi. Vendar jaz ne pozabljam, ker je to v resnici del mene. Morda celo boljši del, je dodala po premisleku.«

    Sorodni članki: