• Datum objave: torek, 22. januar 2019
  • Sandra Erpe: Prtljaga

    • Založba: Karantanija
    • Leto izida: 2018

    Avtorica se v zbirki ukvarja z vsakdanjostmi, ki pa jih skozi urban in igriv način uspe izvleči iz sivine povprečnega dogajanja.

    Ko zagrizemo v pesmi Sandre Erpe, zagrizemo v njo samo; ob prebiranju njenega prvenca, ki je razdeljen na pet tematsko in slogovno ločenih poglavij, namreč bralec takoj zazna, da gre za močno izkustvene pesmi, ki pa – predvsem zaradi ironije – ne delujejo plehko, pač pa igrivo in mladostniško: »v študijskih letih / se razlike med običajnimi študenti in umetniki […] / verjetno še najbolj opazijo / prvi pijejo  / zgolj ob vikendih […] / pesniki / za razliko od njih / pijejo vsak dan«. Pesnica piše o doživljajih, občutkih, ki jih sama – kot umetnica – doživlja; govorimo o »spremljanju« okolice, vsrkavanju njenih temeljev in »bruhanju« izcedkov.

     

    In tukaj ne gre samo za razmerje umetniki vs. ostali, gre za razmerje, ki je veliko širše; želje vs. pričakovanja … ali pa morda človek vs. država. Ker: bodimo iskreni – ne živimo v popolni družbeni ureditvi in ne živimo popolnega življenja. Vse skupaj je »zrežirano«. Postali smo del Velike horde človečnjakov, ki korakajo / korakamo v prvi prepad. Postali smo stroji. Pesnica se tega dobro zaveda: »nisi več doma / pravzaprav nisi nikjer / več / kot put-on-hold / ki mu bodo zdaj vsilili / še nek termin / da bo lahko razpadel v krsto / kot so ga naučili.«

     

    V avtoričini poetiki je zaznati tudi resnobnost, ki jo gre pripisati izostreni senzibilnosti. Za umetnike je značilno, da s(m)o bolj – morda celo preveč – dovzetni za soljudi. In ta dovzetnost se pri Erpejevi manifestira v poezijo, tj. v skrajno dovršeno govorico, ki je sposobna nagovoriti bistvo v človeku. Ko govorimo o resnosti, govorimo o smrti, samoti in bolezni. Avtorica tako razmišlja: »najbrž zares umreš, / ko nikamor več ne moreš,« in ugotavlja, da je tudi »smrt« relativna, saj je odvisna od naše percepcije. Smrt ni nujno zgolj konec konca, morda je le konec nečesa, kar pa je po drugi strani  lahko spet začetek nečesa novega.

     

    Avtorica veliko pozornosti nameni tudi ljubezni, zaljubljenosti in tistemu nekaj vmes. Njen pripovedni pesniški slog ji omogoča, da se bralcu – ob prebiranju njenih pesmi – podobe izrisujejo pred njegovimi očmi. Omeniti velja, da Erpejeva tudi tukaj ni patetična ali nostalgična, pač pa iskrena in  realna: »prvič te povabim / v svoje stanovanje / poljub / poljubi / če se mi dovolj dopadeš / seks / fuk / karkoli / nama pač sede.« Na trenutke pa je v pesničini pisavi zaznati tudi neko neizprosnost: »vedno si bil navajen dobiti / najlepše pičke / najprej so padale mladoletne / neizkušene in željne pozornosti / za njimi najstnice  / ki so jim včeraj pognali prvi joški.«

     

    O intimi piše v sodobnem jeziku, kar je izrednega pomena. Na ta način ji uspe preskočiti prazno blodenje in fantaziranje, ki pesniški jezik osiromašita in obtežita z nepotrebnim balastom. Zakaj bi namreč govorili o nežnem ljubljenju z neznancem, ki ga ne bomo nikoli pozabili zaradi metuljčkov v trebuhu, če lahko govorimo o grobem fuku na WC-ju nakupovalnega centra? Namreč: tudi s poezijo lahko (še naprej) razbijamo tabuje, ki se (še vedno) vrtijo okoli spolnosti.

     

    Morda nekatere pesmi mestoma delujejo klišejsko ali pa se ne znajo iz notranjosti same sebe spustiti v zunanjost – do bralca, da bi mu tako lahko prepustile interpretacijo; takšna je na primer pesem Spuščene zračnice, kjer avtorica zapiše: »ko ti vsako jutro znova / spustijo zračnice /na kolesu / in malenkost kasneje / še na živcih /in ko se vsako jutro znova  / odločiš /da ga boš kljub vsemu spet pustil / na istem mestu / priklenjen bo na ograji / v hodniku / saj tam pač ni nikomur v napoto«, kar sicer deluje urbano in sodobno, a hkrati tudi precej na prvo žogo – kot neko obračunavanje s preteklostjo. A takšnih pesmi vendarle ni veliko.

     

    Sandra Erpe je tako s to zbirko, ki vsebuje 38 pesmi, odločno zakorakala v pesniški svet. S svojim občutkom za fluidnost je izklesala nekaj imenitnih pripovednih pesmi, ki prinašajo (pre)potreben svež veter v slovensko literarno polje.

    Sorodni članki: