• Datum objave: ponedeljek, 5. november 2018
  • Samo Kreutz: Tisti, ki so spali

    • Založba: Ekslibris
    • Leto izida: 2017
    • Spremna beseda: Jelena Lasan

    »Kreutzov roman, v katerem se speči prebujajo in pričnejo iskati svoj pravi jaz, namiguje na današnji občutek posameznikove »izgubljenosti« ter ujetosti v času in prostoru.«

    »Tisti, ki so spali je knjiga o barvi,« v spremni besedi h Kreutzovemu romanu zapiše Jelena Lasan, bralcu pa se na začetku bolj malo sanja, kaj naj bi to pomenilo. Na nekakšno prehajanje – najsi bo to zgolj barvnih nians, obdobij ali pa osebnostnih lastnosti – pa poleg spremne besede nakazuje tudi naslovnica romana; zdi se torej, da prehajanje, spreobračanje in vračanje v tem Kreutzovem romanesknem prvencu učinkujejo kot svojevrsten vezni element. Medsebojno namreč povezujejo tako glavne like njegove zgodbe kot tudi dogodke polpretekle zgodovine z nekaterimi perečimi temami današnjega časa.

     

    Avtor pričujočega romana, Samo Kreutz, sicer poznan kot avtor pesniških zbirk Beseda kakor svet (2015) in Kot molčanje globoko (2012), zbirke haikujev (Mežik zelene, 2013) ter zbirke kratkih zgodb (Za pest zemlje, 2014), v svojem prvoosebnem romanu bralca sprva seznani z aktualnimi dogodki iz življenja naslovnega junaka – Ernesta. Ta se predstavi kot šestinštiridesetletni moški, zaposlen kot vodja na oddelku za kreditiranje v enem izmed ljubljanskih prodajnih podjetij. Začetek, ki sicer sprva ne obeta kaj dosti, saj na prvi pogled namiguje na banalno življenjsko zgodbo zdolgočasenega posameznika, se po nekaj prebranih straneh razvije v prijetno ljubezensko zgodbo med Ernestom in prijateljico njegove sodelavke, Željko, ki se zapleteta v romantično razmerje. Ernestova pripoved ob tem ostaja lagodna, lepa, a nevznemirljiva, bralec pa roman že skorajda opredeli kot »ljubezenski«, nakar izvemo, da Ernest ni samo »Ernest«, pač pa tudi Egidij. Tako je naslovljen tudi prvi izmed treh delov romana Tisti, ki so spali. Zgodba se tu vrne v Ernestovo (daljno) in bližnjo preteklost, ko se je ta še imenoval Egidij in bil zaradi smrti svojega očeta primoran skrbeti za družinsko kmetijo ter negovati svojo bolno mater, ki ga je privezala nase. Le malo po njeni smrti se je Egidij odločil za prodajo kmetije, selitev v Ljubljano, novo delovno mesto in celo za novo identiteto v obliki imena »Ernest«. Tako lahko poleg aktualnega (ljubezenskega) dogajanja med Ernestom, Željko ter njeno majhno hčerko, Eliso, spremljamo tudi retrospektivno zgodbo o trpinčenem Egidiju in ravnanju njegove matere.

     

    Slednja tako zaznamuje celoten potek romana, obenem pa tudi Ernestovo bistvo, ki ga po svoje določa njegova razcepljena osebnost: če je Egidij sramežljiv in tih, potem je Ernest, ki uvaja drugi del romana, njegovo nasprotje – pogumen, drzen in ljubeč. »Ernest« med drugim prihaja na plano v odnosu do Željke in njene hčerke, sprva v obliki ljubečega partnerja in »družinskega« človeka, dokler tudi ta ne pokaže svojega pravega sebičnega obraza. Prav zato je Tisti, ki so spali »zgodba o osvobajanju od vsega, kar veže, stiska«, kot takšna pa prikazuje Egidijev osebnostni razvoj in prehod od boječega in utesnjenega posameznika k individuumu, ki se hoče slednjega osvoboditi – Ernestu. Prav ta je nenazadnje tudi tisti, ki niha med željo po pripadnosti na eni in neodvisnostjo na drugi strani, kot tak pa se potopi v svet spoznavanja lastne psihe. Tu nastopi točka, ko se roman prevesi v popolnoma nepričakovano smer: Ernest ob meditaciji in kopanju po svoji notranjosti odkrije še svojo tretjo osebnostno plast, tokrat mladega zdravnika Emyla iz sredine 19. stoletja, na čigar življenjsko zgodbo se osredotoča tretji del romana.

     

    Ob prehodu na drugo, novo domnevno Ernestovo »osebnostno« plast, se spremeni tudi ton pripovedi; ta povečini ostaja prvoosebna, na trenutke pa prehaja v personalno ali pa celo tretjeosebno. Skladno s tem se razvija tudi Kreutzov način podajanja zgodbe: ta je sprva »lagoden« in sproščen, podobno kot je sproščeno prikazan njen protagonist. Z vračanjem v njegovo preteklost in sočasnim odstiranjem njegovih negotovosti pa slog postaja bolj dinamičen in eliptičen. Proti koncu se zgodba umirja, prav tako pa tudi njena prejšnja dinamičnost, ki sedaj zopet postaja sproščena, kot je bila na začetku. Ernestova nihanja tako dobro prikazuje tudi prehajanje pripovednega sloga in načina.

     

    Roman, ki ga spočetka uvaja na videz običajna ljubezenska zgodba med moškim in žensko, proti koncu postaja vse bolj nenavaden, v tem pa tiči tudi njegova edinstvenost. Ne glede na to, pa utegne biti bralec večkrat »zmeden«, saj bi lahko iskal rdečo nit oz. stičišče vseh treh pripovedi in s tem nekakšnih plasti Ernestove razcepljene osebnosti. Zdi se torej, da skuša roman prikazati iskanje samega sebe, s čimer se obrača na občutek današnje posameznikove »izgubljenosti«, obenem pa »ujetosti« v času in prostoru. Na ta način Ernestova zgodba pridobiva na aktualnosti, saj ponazarja svojevrstno »temeljno« razcepljenost: med željo po pripadnosti skupnosti ter hrepenenjem po svobodi in neodvisnosti. Kreutz tako na svojevrsten način prikaže stisko človeka na t. i. mrtvi točki življenja, ko ta sicer išče samega sebe, pri tem pa naleti na nekaj oz. na nekoga popolnoma nepričakovanega: svoj drugi ali bolje rečeno tretji pol. Ta se v pripoved vplete povsem »samodejno«, bralec pa sprva ne razloči med dejansko in retrospektivno pripovedjo. Kljub temu da Ernestova zgodba počasi bledi, pa pritegne zgodba zdravnika Emyla. Ob tem zopet trčijo dogodki sedanjosti in polpretekle zgodovine, bralec pa se utegne izgubiti v »času«, kar je po svoje najbrž tudi bistvo celotnega romana.

     

    S tega vidika je smiselno tudi vprašanje o njegovem namenu: je to prikaz posameznikove notranje stiske in negotovosti ter iskanje izhoda iz le-te, osvetlitev aktualnih dogodkov, kamor sodi denimo begunska problematika ali pa ponazoritev propadanja nekdanjih vrednot (družine, partnerskih odnosov ipd.)? Najbrž vse hkrati, pri čemer je gotovo eno: gre namreč za izgradnjo lastnega jaza in vse, kar le-tega določa – soljudje, okolica, družbene norme idr. Vprašanje pa ostaja, kako in v kolikšni meri omenjeni dejavniki pustijo posamezniku, da ta diha. Je dandanes individuum res tako obremenjen in pod stresom ali pa si to zgolj domišlja? Na zastavljeno dilemo Kreutzov roman ne podaja neposrednega odgovora, temveč bralcu pušča svobodo, da ga poišče sam in se na ta način zave dejavnikov, ki nanj vplivajo, se jih morebiti osvobodi in se na ta način prebudi iz spanja.

    Sorodni članki: