• Datum objave: sreda, 15. marec 2017
  • Samo konec sveta (Juste la fin du monde)

    • Režija: Xavier Dolan
    • Igralska zasedba: Nathalie Baye, Vincent Cassel, Léa Seydoux, Marion Cotillard
    • Datum izida: 21. september 2016 (Francija), 22. februar 2017 (Slovenija)
    • Ocena: 5/10

    Čeprav sem se kot velika Dolanova oboževalka njegovega novega izdelka resnično veselila, je bil lanskoletni cannski zmagovalec zame pravo razočaranje. Slab scenarij in režijo pred popolnim polomom rešuje samo odlična igralska zasedba.

    Osnovno zgodbo filma mladega in obetavnega kanadskega režiserja Xavierja Dolana se da opisati v enem stavku: na smrt bolan sin se po dvanajstih letih vrne k družini, da bi jim povedal za svojo bolezen. Da se bo iz tega razvila »prava drama«, sicer nekoliko izda že žanrska oznaka filma, še bolj pa sama uvodna sekvenca. Imamo namreč prav vse glavne sestavine za disfunkcionalno družino: izgubljenega sina dramatika geja Louisa (Gaspard Ulliel), na videz prijazno, spravljivo in toplo mater (Nathalie Baye), zapohano najstniško sestro (Léa Seydoux), agresivnega brata (Vincent Cassel) ter njegovo topoumno in pohlevno ženičko (Marion Cotillard), ki bi svaku govorila samo o svojih otrocih.

     

    Film je adaptacija istoimenske gledališke igre Jeana-Luca Lagarcea (ki jo je bilo pred nekaj leti možnost videti tudi v Drami), kar je precej jasno že iz njegove zasnove. Oseb je malo, prizorišče je v glavnem omejeno na prostore v hiši, cel film pa v veliki meri temelji na dolgih in mučnih dialogih, ki potencirajo zadušljivo in grozeče ozračje med družinskimi člani. Brat Antoine vsake toliko znori najprej nad svojo ženo (ki se potem poskuša braniti, a žal ne pride do besede), potem pa malo tudi nad Louisom (kot da bi slutil, kaj jim je prišel sporočit). Sestra Suzanne bi po drugi strani strašno rada nadoknadila čas, ko brata ni bilo, a zaradi živčnosti in posledičnega pretiranega kajenja ni zmožna oblikovati svojih misli. Mama poskuša veselo zgladiti spore med ostalimi, a stvari nemalokrat še bolj zaplete. Louis pa med tem časom vztrajno in modro molči ter zbira pogum, da jim pove, zakaj je sploh prišel.

     

    Uro in pol dolg film se zaradi dialogov, ki so večina dogajanja, zdi precej daljši, kot je v resnici. Tak pristop je seveda zaradi narave umetniškega medija smiseln v gledaliških igrah, medtem ko je pri filmskih adaptacijah v večini neprimeren, saj ostaja veliko potenciala neizkoriščenega. Še celo bližnji plani likov zaradi pretiranega ponavljanja hitro postanejo konvencionalni in naporni; omilita jih le dobra igra ter razgibana mimika igralcev. Po drugi strani dialogi med njimi kar kričijo po razgibanosti, saj so preveč razvlečeni in na določeni točki postanejo povsem nesmiselni in brez kakršne koli funkcije za razvoj dogodkov. Napetost se sicer malenkost stopnjuje (skupaj z oblačnim poletnim vremenom, na katerega se nenehno izgovarjajo protagonisti), ampak dialogi kmalu postanejo precej monotoni. Namen teh brezplodnih pogovorov med družinskimi člani je verjetno bil še bolj nazorno prikazati njihovo odtujenost in to, da kljub temu, da živijo v isti hiši in pripadajo isti družini, ostajajo izolirani in nerazumljeni posamezniki. Ampak če je končni rezultat na silo razpotegnjen film, ki je že na meji gledljivosti, potem je cena za to žal previsoka.

     

    Čeprav sem se kot velika Dolanova oboževalka njegovega novega izdelka resnično veselila, je bil lanskoletni cannski zmagovalec zame pravo razočaranje. Slab scenarij in režijo pred popolnim polomom rešuje samo odlična igralska zasedba.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: