• Datum objave: ponedeljek, 16. julij 2018
  • Rumena Bužarovska: Moj mož

    • Založba: Modrijan
    • Leto izida: 2017
    • Prevod: Aleš Mustar

    Zbirka zgodb v knjigi Moj mož je raznolika, mestoma humorna, hkrati pa tragično resnična. Gre za izjemno natančno psihološko profilirane like, ki se soočajo z osebnimi in družbenimi problemi.

    Rumena Bužarovska postaja pravi literarni hit na območju Balkana. Pojavlja se na mnogih literarnih prireditvah in festivalih. Zadnja med njenimi tremi kratkoproznimi zbirkami je lani izdana zbirka Moj mož, pred tem je leta 2007 izdala Čačke in leta 2010 Modrostni zob. Njene zgodbe, ki so nam dostopne v slovenskem jeziku, se ravnajo po ameriški tradiciji kratkih zgodb. Pisateljico celo primerjajo z Alice Munro in njenim idolom Raymondom Carverjem.

     

    Zbirka Moj mož govori o ženskah. Ne o katerihkoli ženskah, ampak o tistih, ki so žrtve svojih mož. Ostale so nekje na pol poti pri svoji emancipaciji in tisto, kar jih najbolj muči na poti do cilja, so njihovi moški, polni mačističnih prepričanj, da je ženska varuhinja domačega ognjišča. Kar jih še ogroža pri tem, da bi dosegle svojo enakopravnost, so one same, saj so jih moški v njihovem življenju prepričali v svoj prav. Moški v zgodbah nastopajo kot prešuštniki, dolgočasneži, nerazumevajoči ter patriarhalni možje in očetje, kvaziumetniki in samozavestni petelinčki. Važno jim je, kako izgledajo stvari navzven, in da ne glede na to, kaj se dogaja, ohranijo status »pravega« moškega. Ženske so na drugi strani razočarane, do neke mere boječe, vendar hkrati vztrajne na poti do cilja.

     

    Skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, ki nas vodi skozi vseh enajst zgodb v knjigi, spremljamo življenja ljudi, ki so po dolgih letih skupnega bivanja naveličani en drugega, se skorajda sovražijo, vendar vztrajajo v svoji nesreči, saj bi drugače izzvali hudo neodobravanje družbe. V Makedoniji so določeni problemi v povezavi z družinskim nasiljem še vedno precej pereči. Ni institucij, ki bi pomagale ženskam, ki se soočajo s tovrstnimi problemi. Namesto tega jih policisti ob prijavi pospremijo domov z besedami: »To je nekaj povsem normalnega.« In točno proti tem stvarem se bori Bužarovska z opisom, za take vrste družbo, tabu tem.

     

    Njene zgodbe so tipičen primer tega, zakaj ti nekaj lahko, jaz pa ne. Zakaj se lahko moški brez slabe vesti ločijo od žensk, ženske pa od njih ne. Zakaj lahko moški poiščejo uteho pri ljubicah, ženske pa ne smejo imeti ljubimcev in zakaj morajo mame imeti rade svoje otroke, medtem ko so lahko očetje slabi. Vse to so vprašanja, ki si jih avtorica postavlja v svojih delih. Seveda se vsa ta vprašanja še vedno, po vseh teh letih, ne odpirajo samo na področju bivše Jugoslavije, ampak marsikje po svetu. Ta tema je, hočemo ali nočemo, še vedno zelo aktualna.

     

    Se pa v nekaterih zgodbah pojavijo tudi drugačni moški: eden takšnih je na primer »gentleman«, ki pa sicer ni sposoben, da bi se z žensko ljubil, zato jo raje odpelje k drugemu moškemu, da to izpelje namesto njega, in je nato o njunih srečanjih nič ne sprašuje; pa mož, ki svoji ženi laže, da je dobra slikarka, čeprav mu je nerodno, ko pomisli, kako slabo ji gre to delo od rok; naslednji je oče, ki je naravnost zaljubljen v svojega otroka, a kaj ko njegova žena ni sposobna izraziti teh čustev. Tudi ženske ne igrajo vedno vse po pravilih tipičnih gospodinj, ki doma tiho čakajo na svoje partnerje. Tudi one so med seboj različne in polne človeških napak. Soočimo se s primerom matere, ki ne mara svojega otroka, vdove, ki jo grize vest, ker je varala svojega pokojnega moža, in ženske, ki ji po vsem tem groznem življenju z moškim, ki je ne spoštuje, milo rečeno, poči film.

     

    Bužarovska se torej kot močna pisateljica bori v svetu antifeminističnih moških in to ji zelo dobro uspeva. Kljub različni situiranosti in različnim slojem, ki jim ženske v knjigi pripadajo, kar nekako ne morejo ubežati temu tradicionalnemu vzorcu. Bužarovska je prepričana, da je to zaradi tega, ker je že sama oblast v rokah moških. Vse v državi narekujejo moški. Tako postane vsa ta patriarhalnost zakoreninjena v naši psihi in se je zaradi strahu pred izobčenjem bojimo preseči. Zbirka zgodb v knjigi Moj mož je raznolika, mestoma humorna, hkrati pa tragično resnična. Gre za izjemno natančno psihološko profilirane like, ki se soočajo z osebnimi in družbenimi problemi. Knjiga je primerna za vse, ki jih tako kot Bužarovsko in mene privlačijo nesrečne zgodbe in tabu teme!

     

    Intervju z Rumeno Bužarovsko, Delo: http://www.delo.si/kultura/knjiga/rumena-buzarovska-rada-imam-nesrecne-zgodbe.html

    Sorodni članki: