• Datum objave: nedelja, 28. februar 2016
  • rokgre: Tarzan

    • Premiera: 19. 2. 2016, Mala drama – SNG Drama Ljubljana
    • Režija: Eva Nina Lampič
    • Dramaturgija: Simona Hamer
    • Igrajo: Marko Mandić, Maša Derganc, Uroš Fürst

    Predstava predstavlja več kot le nadaljevanje pravljice o Tarzanu in Jane, čeprav se tudi uprizoritev konča z disneyjevskim prizorom objema noseče Jane in Tarzana.

    Delo podnaslovljeno eksotična drama je bilo v lanskem letu nominirano za Grumovo nagrado ter že bralno uprizorjeno na deskah SNG Drama, kjer pohvalno stremijo k oživljanju dramskih besedil, ki prihajajo še »vroča« (če tako označimo besedila, ki so nastala v zadnjih dveh letih) izpod peres/tipk slovenskih dramatikov. Režiserka Eva Nina Lampič je z dramaturginjo Simono Hamer na odru Male Drame v SNG Drama Ljubljana krstno uprizorila komedijo Tarzan avtorja, ki se skriva pod psevdonimom rokgre.

    Besedilo je nadaljevanje zgodbe o Tarzanu, človeku, ki so ga vzgojile opice, ter njegove življenjske sopotnice Jane – začne se, ko je njuna zveza že na prelomni točki, nahajata pa se v svetu, kjer ni pomemben označenec, temveč le še označevalci in pridevniki, ki ga označujejo. Trenja nastanejo, ko ta »označevalski svet« prodre v najpreprostejši svet, ki je sestavljen kot organska celota, žrtvovano pa je njuno ljubezensko razmerje. V središču tega ljubezenskega razdora se nahaja stereotipna razočarana gospodinja, kar v začetku predstave ustvari atmosfero intimne drame. Istočasno v pragozd vdirajo ljudje s svojimi bagri, mehko travo golfišč, kletkami in okovi za živali.

    Znotraj globalne problematike, ki sooča divjino in civilizacijo, se vzpostavi  ljubezenski trikotnik, v katerem se spopadeta mirni, gozdni družbi pozitivno naklonjen Tarzan (Marko Mandić) in svetovljanski, koristoljubni, vendar skrbni Mika – hijena (Uroš Fürst), ki poseže na že razkuhani teren človeškega para. Nihče od njiju ni to, kar bi moral biti: človek-žival in žival-človek, od katerih svet zahteva, da se gibata že po ustaljenih tirnicah sveta in s svojim nenaravnim delovanjem še najbolj škodita sama sebi. Marko Mandić z svojo besedno mirnostjo in potrpežljivostjo do Jane pooseblja ljubeč odnos, guganje po stropih Male drame pa mu daje elegantnost v fizični moči in spretnosti, ki jo poseduje Tarzan, medtem ko Uroš Fürst s pretirano vpadljivo, vendar humorno hojo, zakrije moč, ki jo premore Mike v besedni manipulaciji. Med njima pa je postavljena Jane v izvedbi Maše Derganc, »ženski vezni člen«, ki je razpet med njuna svetova, si želi ugodja, ki ga nudi civilizacija, vendar čuti pristno skrb do pragozda in njegovih prebivalcev. Maša Derganc napreduje iz komične razočarane gospodinje v damo v moralnem precepu, ki pa na koncu še vedno kliče po bolj prizemljeni zaokrožitvi lika.

    Scenografija Jasne Vast in asistentke scenografije (študijsko) Tine Bonča drži krizo ljubečega razmerja nad tlemi v živalskem svetu Tarzana. Mehanski okvir umetnega materiala prekriva imitacija naravnega materiala (plasti trakov plastike), prostor pa zaokrožijo lesene palete, namenjenim večnamenskim spremembam tega minimalističnega, a uporabnega prostora. Svetlobna podoba Vlada Glavana se dopolnjuje z dokaj realistično kostumografijo v začetni enostavnosti kožnih vzorcev, ki pa se z vse večjim poseganjem v pragozd (od katerega se že od začetka ločuje Mike kot počlovečena hijena) spremeni v stil in močnejšo intenziteto luči.

    Zvočni elementi podpirajo predstavo med njenimi prizori, režiserka pa v vanjo vključi tudi pesmi Roka Vilčnika (znan tudi pod avtorskim psevdonimom rokgre) iz zbirke Zdravilo za Ano ter glasbo v izvedbi Boštjana Narata (kitara, ukulela, melodika), Blaža Celareca (bobni) in Igorja Matkovića (trobenta), katere avtor je Narat sam. Z uporabo usmerjenih žarometov pesmi pridobijo prizvok odmaknitve lika v notranjo spoved in odmev krize likov, vendar ob asociaciji na kabaretni žanr izgubijo na povezavi z žanrsko sistematično gradirano celoto, ki jo omogoča že sama fabula besedila.

    Režijsko je predstava »zlepljena« na pravih mestih s pomočjo zvoka ter glasbe in z ostrimi potezami zareže v osebne odnose ter vanje vsuje delček globalnega diskurza. Režiji do mere uspe prikazati ali vsaj nakazati vse tematike, ki jih to bogato besedilo zajema, vendar nobene izmed njih postaviti v center in jo obrati do kosti. Čeprav ohrani kot celota čistost atmosfere in zaokroženo dramaturgijo besedila, se izgubimo med gmoto misli, ki nam jih je avtor želel posredovati, zavitih v komedijo. Predstava predstavlja več kot le nadaljevanje pravljice o Tarzanu in Jane, čeprav se tudi uprizoritev konča z disneyjevskim prizorom objema noseče Jane in Tarzana, ki z upajočimi očmi gledata v publiko na boljše čase, medtem ko Jane v trebuhu nosi morda še enega spačka človeštva ali pa odrešitelja, ki mu bo dokončno uspelo zgladiti spor in vzpostaviti skupni mir.

    Sorodni članki: