• Datum objave: sobota, 25. november 2017
  • Rainer Werner Fassbinder: Kri na mačjem vratu

    • Premiera: 17. 11., MGL
    • Avtor: Reiner Werner Fassbinder
    • Režiserka: Ivana Djilas
    • Dramaturginja: Ira Ratej

    Ljudje s klišejskimi, tipičnimi ali bolje rečeno obrabljenimi izjavami škodujejo sočloveku, saj skoznje govorijo z družbenim jazom in ne z resnično identiteto posameznega lika.

    V Mestnem gledališču ljubljanskem  smo si v mesecu novembru lahko ogledali predstavo Kri na mačjem vratu, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi  R. W. Fassbinderja. Naslov besedila in posledično predstave izvira iz enega njegovih osnutkov za film, ki so jih našli po njegovi smrti.

     

    V predstavi sledimo dogajanju, ki se vrti okoli glavne protagonistke Pheobe Zeitgeist (Tina Potočnik Vrhovnik), ki je na naš planet prišla iz tuje zvezde. Analizira demokracijo in prevzema replike drugih likov, ki jih sicer ne razume. Z njenim nastopom se zgodba iz golega prikaza divje predstave sprevrže v analizo posameznikov na dotični zabavi. Režiserka Ivana Djilas za prikaz teh zgodb uporabi tako imenovani kataloški način uprizoritve, pri katerem se dinamično dogajanje ustavi v gibu in našo pozornost pridobi samo ena od oseb na odru. S takšno uprizoritvijo je ustvarjen nazoren kontrast med sliko resnične osebnosti lika in med sliko njegove družbene podobe – torej klišeja, v katerega je vpet. To je tudi eden poglavitnih razlogov, da je sporočilo predstave hitro razvidno in jasno izpeljano do konca. Način prikazovanja z vseh zornih kotov pokaže, kako je vsakdanje življenje posameznika klišejsko v pogledu na odnose, ki jih sklepa s sočlovekom.

     

    Skozi posamezne stavke, ki jih Pheobe Zeitgeist ponovi za posameznimi liki, je poudarjen tudi pomen jezika in verbalne komunikacije v družbenem življenju nasploh. Skozi stavke, ki so vzeti iz konteksta prejšnjih govorcev, lahko vidimo tisto, česar prej nismo; ljudje s klišejskimi, tipičnimi ali bolje rečeno obrabljenimi izjavami škodujejo sočloveku, saj skoznje govorijo z družbenim jazom in ne z resnično identiteto posameznega lika.

     

    Čeprav je tema izrazito družbeno-kritična, ima uprizoritev močno komično noto, ki deluje predvsem skozi prepoznavanje samega sebe v vsakdanjih situacijah likov. Vzporedno s tem se odvijajo še dokaj dekadentne zgodbe posameznikov, ki sicer niso nove, še ne slišane, a vseeno, ravno zaradi situacije, v katero so dane, naredijo vtis. Lik Zeitgeist tukaj kar najbolje pripomore k temu, saj ponavlja replike in tako pooseblja to, kar ji narekuje že njen priimek – duha časa.

     

    Igra vseh igralcev je bila prepričljiva, dovršena in skozi celotno predstavo ni izgubila svojega ritma. Njihova igra, v prepletu z beatboxanjem DJ Murata že v prvih minutah vzpostavi atmosfero pijane zabave, ki se uspe obdržati do konca predstave. Čeprav smo skozi predstavo na odru videli več osebnosti, ki se menjavajo in so dogodki skoraj naključno nanizani drug za drugim, dogajanju ni težko slediti. Na tem mestu je treba izpostaviti tudi režijo Ivane Djilas, za katero se zdi, da v zadnjih dveh sezonah doživlja režijsko renesanso. Njena celostna režija je bila prepredena z detajlnimi rešitvami in premiki, ki so likom vdihnili mesenost, človeškost. Vse skupaj pa ne bi delovalo brez scenografije Nastje Miheljak in kostumografije Jelene Proković, ki nas že na samem začetku nezavedno popeljeta v kliše.

     

    Kot celota je predstava zaokrožena in celovita umetnina, ki najbolj navduši prav z režijo in igro, hkrati pa zaobjame našo družbo izven najbolj pompoznih problemov in jo izpostavi v njeni nepopolni individualnosti.

    Sorodni članki: