• Datum objave: nedelja, 19. april 2015
  • R. J. Palacio: Čudo

    • Založba: Ocean
    • Leto izdaje: 2014
    • Prevod: Boštjan Gorenc

    V romanu se avtorica ukvarja s temo medvrstniškega nasilja in družbenega (ne)sprejemanja drugačnosti v času, ko je videz postal identitetna oznaka.

    Po mnenju mnogih literarnih teoretikov in kritikov bi lahko problemski romani, v katerih nastopajo liki z različnimi boleznimi, predstavljali nov tip literature, t.i. sick lit. Poleg problematičnega izraza so mešani tudi odzivi na samo idejo pisanja in izdajanja literature o bolnih otrocih, ta pa postaja med bralci vseh starosti vedno bolj priljubljena in je nenazadnje verjetno samo še en premik naprej v detabuizaciji ter odpiranju otroške in mladinske književnosti. Po Haddonovem Skrivnostnem primeru ali Kdo je umoril psa (The Curious Incident of the Dog in the Night-Time, 2003), ki opisuje zaznavanje sveta skozi oči dečka z Aspergerjevim sidromom, in po Greenovem romanu Krive so zvezde (The Fault in Our Stars, 2012) o mladostnikih z rakom se je leta 2012 na tržišču pojavil še roman Čudo (Wonder), naslovljen po istoimenski pesmi Natalie Merchant, ki nam predstavi Augusta Pullmana, desetletnika z močno deformiranim obrazom, s katerim “vesolje ni bilo prijazno”.

     

    August oz. Auggie je verjetno edina oseba v svojem lastnem svetu, ki samega sebe vsaj delno obravnava kot “navadnega”. Meni, da je edini razlog, da ni navaden, ta, “da me nihče ne vidi kot navadnega”. Zaradi pogostih operacij in vizualnih posebnosti se neprostovoljno znajde v prostoru popolne in absolutne osamljenosti ter izobčenosti, ki ga nihče razen njega ne more zares doumeti. Do začetka pripovedi ga je šolala mama, zato tudi ni bil deležen širše sekundarne socializacije, njegovi stiki z zunanjim svetom pa so bili posledično do tedaj ne samo omejeni, ampak tudi izjemno negativni. Da bi preživel, je iznašel lastne obrambne mehanizme, načine, s katerimi se zaščiti pred začudenimi pogledi in s pomočjo katerih je ustvaril svoj majhen mehurček varnosti, ki pa hitro poči, ko se starši odločijo, da ga bodo vpisali v šolo. Skozi roman tako spremljamo njegovo pot od vpisa v šolo do zaključka šolskega leta. V tem času pa se zgodi njegova tiha transformacija n hkrati tudi transformacija ljudi okrog njega. Poleg Augustovih prvoosebnih izpovedi nam namreč avtorica skozi menjave pripovednih perspektiv predstavi še subjektivna občutja oseb, ki so nekako vpleteni v njegovo življenje. Svoja notranja razmišljanja in odnos do življenja s »čudom« nam tako predstavijo še tisti liki, ki krožijo v njegovi orbiti: njegova sestra Olivia, deklica Summer, s katero se je spoprijateljil v šoli, sošolec Jack, sestrin fant Justin ter njena prijateljica Miranda. Čeprav se zdi, da so si vse pripovedne perspektive precej podobne, na trenutke slabo izpeljane in selektivno izbrane, je ki da še ostalim likom možnost, da spregovorijo, dobra.

     

    V romanu se avtorica ukvarja s temo medvrstniškega nasilja in družbenega (ne)sprejemanja drugačnosti v času, ko je videz postal identitetna oznaka. Izpostavljena je potreba po prijaznosti in solidarnosti ter želja po tem, da bi osebnost posameznika presegla njegovo stigmo. Prijaznost je nasploh osrednja vrednota, ki se skozi roman konstantno vzpostavlja in sili v ospredje, a se tudi tu zdi, da gre avtorica pogosto v pretirane skrajnosti in tudi ona sama Augusta nezavedno obravnava tako kot ostali ljudje v njegovi okolici – prijazno, a še vedno kot močno stigmatiziranega, drugačnega. Vse te teme so posredovane skozi realistično opisovanje in preprost, pogosto tudi slengovsko obarvan jezik. Zanimive so reference in citati iz pop kulture, saj se zdi, da se s pomočjo teh navezav August lažje izrazi in skuje lastno identiteto. Identiteto v realnem svetu namreč težko vzpostavi, ker mora ta svet najprej najti prostor zanj. To se na precej pompozen način zgodi na koncu, ki je dokaj idealističen in pravzaprav nasprotuje Auggiejevi želji, da bi bil samo del množice, saj je ponovno izpostavljen; zdaj v prostoru, ki se je zaradi njegove prisotnosti domnevno popolnoma spremenil. Vseeno roman v odličnem slovenskem prevodu posreduje nekaj pomembnih sporočil, od katerih se zdi najpomembnejše to, da smo pravzaprav vsi nepopolni, vsi krhki in vsi na svoj način omejeni; svet se vzpostavlja skozi relativnost perspektive. Nenazadnje “ali ni vesolje potemtakem velikanska loterija? ko se rodiš, kupiš srečko. in povsem po naključju dobiš dobro ali slabo srečko. vse je le sreča / … / ampak vesolje na koncu vse izravna. vesolje skrbi za vse svoje ptice.

    Sorodni članki: