• Datum objave: petek, 30. december 2016
  • Primerjalna recenzija: Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke – knjiga vs. film

    Kljub mnogim spremembam v Burtonovi filmski adaptaciji se zdi, da bodo zvesti bralci v njem našli svojevrstno fantazijsko potovanje.

    Nov film režiserja Tima Burtona Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke je posnet po prvemu delu trilogije Ransoma Riggsa, knjižni uspešnici z naslovom Otok nenavadnih otrok.

     

    Uvod zgodbe nas seznani s pristnim odnosom med Jacobom in njegovim dedkom Abom, ki mu s starimi fotografijami v rokah pred spanjem pripoveduje zgodbe iz svojega otroštva. Nekaj let kasneje Jacob najde ranjenega dedka v gozdu, tik preden umre. Takrat za trenutek opazi pošastno bitje, za katero je prepričan, da je ubilo dedka. Ker mu to ne da miru, se odloči odpraviti na otok, kjer je Abe preživljal svojo mladost in kamor je želel, da se odpravi tudi njegov vnuk.

     

    Sprva filmska zgodba zvesto sledi knjižni predlogi, nato se začne od nje vedno bolj odmikati  in proti koncu tudi spreminjati. Prvi del filma pušča gledalcu čas za spoznavanje likov in razvijanje občutka za čarobnost, v drugem delu se napetost hitro stopnjuje.

     

    Filmsko dogajanje se na knjižno predlogo bolj opira, kakor da bi jo dosledno posnemalo. Ena izmed najopaznejših razlik je zamenjava posebnih moči pri likih Olive in Emme. Posebnost Emme iz romana je ogenj, s čimer se sklada njen karakter, ki je bolj vihrav in občasno vzkipljiv – v romanu Emma Jacoba sprva nezaupljivo vzame za talca, v filmu pa ji to ne pristaja. Morda za Burtona niti ni presenetljivo, da je za Emmo raje izbral zmožnost obvladovanja zraka in lebdenje, saj jo tako prikaže v nežnejši in bolj poetični podobi. Posledično je predrugačen ves odnos med Emmo in Jacobom, občutki prve ljubezni so prikazani lahkotneje in niso prepredeni z dvomi in negotovostmi, ki vznemirjajo Jacoba v romanu. Njegov karakter se v romanu počasi in kompleksnejše razvija, predvsem pa je bolj človeški in manj herojski kot v filmu.

     

    Velik poudarek je režiser namenil vizualni predstavitvi posebnežev, pri čemer se je skušal posluževati čim manj vizualnih efektov. Film si vzame čas za postopno predstavitev ter spoznavanje otrok in njihovih posebnih moči, s čimer nas popelje v njihov nenavadni svet, nato pa bizarnost doseže svoj vrh v prikazu pojedine, kjer se hudobneži (t. i. votleži) bašejo z očmi posebnežev.

     

    Knjiga kot medij sicer res omogoča več posvečanja likom in njihovim mislim, vendar je teža v zadnjih dedkovih besedah vnuku, naj najde ptico in odide na otok, ker bo samo tam varen, za Jacoba v romanu precej večja kot na platnu. Predstavljajo namreč začetek konca njegovega vsakdanjega in nevznemirljivega življenja. Tudi sicer se zgodbi razvijata z drugačno hitrostjo; medtem ko Jacoba v romanu otroci počasi spoznavajo in testirajo, čeprav vedo, da lahko skozi časovno zanko vstopajo samo posebneži, ga v filmu takoj, ko se pojavi, že pričakujejo.

     

    Močno je spremenjena tudi podoba negativcev, v knjigi jih je manj in zato se spopadi za Jacoba odvijajo predvsem na psihološki ravni. Posebna moč najhujšega votleža je namreč spreminjanje podobe in tako lahko Jacoba dobro prelisiči. V filmu pa je hudobnežev več in zato se morajo v bojevanju proti njim izkazati vsi posebneži skupaj. Medtem ko je zaključek v knjigi precej temačen, je v filmu celo komičen. Ker je knjižna predloga šele prvi del trilogije, ostaja veliko prostora za nadaljevanje zgodbe, Burton pa je želel zgodbeni lok zaključiti in to naredil v svojem stilu – v spektakularnemu boju med posebneži in votleži.

     

    Otok nenavadnih otrok je skrivnosten, nenavaden in za drobec strašljiv mladinski roman. Je zgodba o soočanju s smrtjo in izgubo, o najstniški tesnobi in pretvarjanju, da je vse v najlepšem redu, z večnimi motivi dobrega in zlega, prijateljstva in ljubezni, pa tudi o mladosti in večnosti, obarvani z nekoliko tesnobno mislijo, kaj bi počeli s svojim časom, če bi ga imeli na pretek. Kljub mnogim spremembam v Burtonovi filmski adaptaciji se zdi, da bodo zvesti bralci v njem našli svojevrstno fantazijsko potovanje.

     


     

    Knjiga: Otok nenavadnih otrok (1. del)

    Avtor: Ransom Riggs

    Založba: Sanje

    Leto izida: 2016

    Prevajalka: Jedrt Lapuh Maležič

     

    Film: Dom gospodične Peregrine za nenavadne otroke (Miss Peregrine’s Home for Peculiar Children)

    Režija: Tim Burton

    Igralska zasedba: Eva Green, Asa Butterfield, Ella Purnell, Samuel L. Jackson

    Datum izida: 25. september 2016 (ZDA), 29. september 2016 (Slovenija)

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: