• Datum objave: petek, 6. april 2018
  • Primerjalna recenzija: Deklina zgodba – knjiga vs. serija

    Čeprav gre pri tem (le) za fikcijo, ob branju Dekline zgodbe ne moremo mimo dejstva, da je roman prav zaradi svoje »oddaljenosti« – tako časovne kakor mišljenjske – danes bližje resničnosti kot kdaj koli prej.

    »Kot vedo vsi zgodovinarji, je preteklost zavita v prostrano temo, iz katere se od vsepovsod oglašajo odmevi. Nemara nas iz nje dosegajo glasovi, toda njihova pripoved je pretkana s skrivnostnostjo, kot noč, iz katere prihajajo, in naj se še tako trudimo, jih ne moremo vselej natanko razbrati v jasnejši svetlobi današnjega dne.«

     

    Zgornji odstavek, vzet prav iz samega konca 2. knjižne izdaje Dekline zgodbe Margaret Atwood, v marsičem dobro povzema bistvo tega dela. S pojmi, kot so denimo »preteklost«, »glasovi«, »pripoved«, »skrivnostnost« ter »noč«, namreč zlahka povzamemo vsebino tega knjižnega prvenca iz leta 1985. Pri njem gre v resnici za pripoved (dekle), za katero se morda zdi, da se nam odvija pred očmi, v resnici pa njene korenine segajo daleč v preteklost; od tu navsezadnje tudi njena skrivnostnost, kajti številni glasovi oz. skrivnosti na površje prihajajo le izjemoma, običajno ponoči. Vse skupaj bi lahko označili kot »recept za uspeh«, kar Deklina zgodba vsekakor tudi je.

     

    Čeprav gre pri tem (le) za fikcijo, ob branju Dekline zgodbe ne moremo mimo dejstva, da je roman prav zaradi svoje »oddaljenosti« – tako časovne kakor mišljenjske – danes bližje resničnosti kot kdaj koli prej. Kakor v predgovoru h knjigi izpostavi že sama avtorica, je delo nastajalo v Zahodnem Berlinu v času hladne volje. Vzdušje povojnega časa, sesutega redu ter posledično vsesplošne »izgubljenosti v času« tako preveva tudi prvoosebno pripoved dekleta (Offred), okolje, kamor je njena zgodba postavljena, pa bi mirne volje lahko označili kot distopično. A zanimiva pri tem je ravno njegova uresničljivost.

     

    Tako Offred kot tudi vsi ostali prebivalci Gileada strogo hierarhične države, ki se po državnem udaru in strmoglavljenju obstoječega reda uveljavi v Združenih državah Amerike, se zavedajo, da se »vse lahko zgodi vedno in povsod, če so le okoliščine prave«. Prav možno je torej ponovno uveljaviti že stoletja staro ureditev, le-tej dodati poganske prvine srednjeveškega krščanstva in teokratske diktature ter imenovati tajno policijo, kakršno je poznala ruska KGB. Prav tako možna pa so navsezadnje tudi vsa grozodejstva, na katera običajno naletimo le v znanstveni fantastiki, česar se navsezadnje zaveda tudi sama avtorica. Res je: zgodovina se očitno lahko ponovi, le premalokrat se tega tudi zares zavedamo.

     

    Deklina zgodba se s svojo distopično (in na trenutke feministično) tematiko tako pridružuje ostalim pripovedim tega »kova«, denimo Orwellovemu 1984, kajti avtorici je – brez pretiranega olepševanja – uspelo zgodbo s tovrstno problematiko neverjetno približati bralcem, kar jo dela še toliko verodostojnejšo. Delno k temu prispeva tudi njena t. i. »feministična« plat, pa čeprav romana ne moremo preprosto opredeliti za ideološki traktat, kajti feminizem se tu kaže v subtilnejši luči. V tej so ženske sicer »človeška bitja, z vsemi odtenki človeških značajev in vedenja«, a tudi orodje v rokah režima. K aktualnosti in prepoznavnosti Dekline zgodbe pa je nedvomno pripomogla tudi njena televizijska različica, ki je svojo krstno uprizoritev na malih zaslonih, pod skupno taktirko Brucea Millerja in Margaret Atwood, doživela lani (2017), letos aprila pa med drugim že lahko pričakujemo 2. sezono.

     

    Ob primerjavi televizijske različice z njeno knjižno predlogo presenetljivo ugotovimo marsikaj, v prvi vrsti nedvomno to, kako odlično je po knjigi povzet scenarij. Pri seriji gre za prvovrstno ekranizacijo, kjer v glavnih vlogah med drugimi blestijo Elizabeth Moss (Offred), Yvonne Strahovski (Serena Joy Waterford) ter Joseph Fiennes (Fred Waterford). Marsičesa, kar nam odkriva televizijska priredba – denimo predzgodbe o zakoncih Waterford kot tudi Lukove, Moirine ter Odglenine pripovedi ipd. –, nam knjiga ne pove oz. je ozadje zgodbe bolj kot ne prepuščeno lastni domišljiji. Po drugi strani pa so knjižna dejstva ponekod v seriji spremenjena, kar pa utegne biti nujna žrtev želje po večji gledanosti in nadaljevanju.

     

    Marsikdo, ki si najprej ogleda serijo, utegne biti ob branju knjige presenečen, mogoče celo malo razočaran. Čeprav nam knjiga, nedvomno napisana v mojstrskem slogu Margaret Atwood, postreže z napeto zgodbo, pa nam obenem ne ponuja tudi odgovorov na nekatera vprašanja, ki se nam morda pojavljajo med branjem. V tem pogledu nas pusti malodane »na cedilu« – z izjemo končnih zgodovinskih opomb –, ne nudi nam ničesar »več«, kar lahko doživimo ob ogledu serije. Serija sicer bolj ali manj sledi linearnemu poteku dogodkov, kot so le-ti prikazani v knjigi, a vmes skače v preteklost ter postopoma razvija predzgodbo: razloge za nastanek Gileada, zametke njegove »filozofije«, življenja nekaterih glavnih junakov itd. Hkrati pa knjižno predlogo presega in nam nudi vpogled v prihodnji razvoj in življenja glavnih likov.

     

    Če je na malih zaslonih torej poudarek na dramatičnem stopnjevanju zunanjega dogajanja, potem knjižna izdaja prinaša nekaj drugega, in sicer razvoj notranjega dogajanja, ter v tem smislu boljše razumevanje same protagonistke. Vendar pa »knjižna« Offred ni Offred televizijske serije; slednja je namreč odločna, v svoji razjarjenosti ter hkratnem spoznanju o tragikomičnosti Gileada si želi bega – na takšen ali drugačen način. Medtem ko je njena knjižna različica melanholična, skorajda vdana v usodo, ne pa bojevita. Vseeno pa obstaja nit, ki ju povezuje – kljubovalnost. Drugačni so tudi preostali liki: tako zloglasne tete, kot tudi zakonca Waterford, v knjigi nastopajo v svoji omiljeni različici. Tu sicer namreč ni sledu o najokrutnejših ukrepih, ki jih premore Gilead, so pa delno nakazani. V tem pogledu je serija okrutnejša, nazornejša, a to je tisto, kar dandanes (pač) uspe in kar si gledalci navsezadnje želijo.

     

    Največja sprememba, ki jo bralec oz. gledalec občuti, pa je seveda že prej omenjena aktualnost televizijske različice. Če imamo med branjem občutek, da je zgodba napol ovita v preteklost, kar njeno zmožnost dejanskega uresničenja postavlja pod vprašaj, potem nas televizijska verzija skorajda šokira s svojo prisotnostjo sedanjosti. Sporoča nam, da se preteklost na nek način že vrača in nam tako rekoč »diha za ovratnik«; da njeni glasovi niso zgolj odmev, temveč vseprisoten zvok.

     


     

    Knjiga: Margaret Atwood – Deklina zgodba (originalni naslov: The Handmaid’s Tale)

    Leto izida: 2017

    Založba: Mladinska knjiga

    Prevod: Miriam Drev

     

    TV-serija: The Handmaid’s Tale

    Datum izida prve epizode: 24. april 2017

    Režiser: Bruce Miller

    Igralska zasedba: Elizabeth Moss, Yvonne Strahovski, Joseph Fiennes

     

    Napovednik za serijo:

    Sorodni članki: