• Datum objave: ponedeljek, 31. oktober 2016
  • Primerjalna recenzija: Dekle na vlaku – knjiga vs. film

    Zdi se, da je bil film narejen v naglici, ki zlasti scenaristki ni dopuščala večje svobode, očitno pa tudi ne igralcem z izjemo odlične Emily Blunt.

    Pogostokrat, če ne celo prevečkrat, slišimo, da je literarno delo boljše od svoje filmske adaptacije. Takšno prepričanje se največkrat zagovarja z argumenti, da je knjiga bolj odprta, bralcu dopušča več prostora za domišljijo, ima več t. i. »odprtih mest«, ki jih bralec na podlagi lastnih izkušenj, pričakovanj in prepričanj zapolni po svoji volji. V nasprotnem primeru pa nam film ta mesta zapolni kar sam – z izbiro igralcev nam posreduje izgled oseb, s kostumografijo nam ne pusti odločati, ali bi osebo raje videli v modri ali rdeči majici, s scenografijo nas postavi v nek točno določen kraj, kjer drevo stoji točno tam in ne pet metrov bolj desno. Sama tega neumnega »pravila« (ali naj mu rečem že kar stereotip?) ne zagovarjam, konec koncev gre za dve različni umetnosti, ki imata povsem svoje prednosti, vendar ga ravno takšni filmi, kot je Dekle na vlaku, kar naprej potrjujejo. Še več: zdi se, kot da si ustvarjalci filma sploh niso želeli posneti, temveč so bili v to prisiljeni, ker je bila knjiga med bralci tako dobro sprejeta.

     

    Knjiga se je namreč že prvi teden po izidu zavihtela na sam vrh prodajne lestvice časnika The New York Times, avtorico Paulo Hawkins pa so mnogi postavili ob bok Gillian Flynn in njeni uspešnici Ni je več (Gone Girl, 2012, film 2014) ter Danu Brownu in njegovi Da Vincijevi šifri (The Da Vinci Code, 2003, film 2006). Roman Dekle na vlaku v svojem žanru sicer ni ravno presežek, a sta si producenta Marc Platt in Jared LeBoff filmske pravice vseeno zagotovila še pred njegovim izidom, češ da gre za izpopolnjujoče potovanje, saj se protagonistka na koncu vendarle spravi k sebi. Kar je sicer precej beden razlog, a očitno edini, zakaj je zgodba sploh uspela, kajti sama narativnost niti ni prepričljiva, od vrhunske kriminalke pa tudi ne pričakujem, da bom morilca odkrila več kot sto strani pred koncem. Roman pa ni predvidljiv le v tem, temveč tudi v posredovanju, v načinu, kako je zgodba zapisana. Tri prvoosebne pripovedovalke nam izmenjujoče v obliki (očitno v tem žanru že stalnih) dnevniških zapisov pripovedujejo svojo plat zgodbe, a so si pri tem povsem enake – če poglavja ne bi bila ločena z njihovimi imeni, ki nam sporočajo, katera od njih nam posreduje zgodbo, bi po slogu pripovedovanja težko ločili, ali gre za Rachel, Megan ali Anno. Njihove osebnosti namreč niso izdelane do te mere, da bi funkcionirale kot povsem samostojne osebe, temveč bralec prej dobi občutek, da bere pripoved ene in iste ženske, ki živi trojno (?) življenje. Film je, kar se tega tiče, malce bolj dodelan, a samo zaradi izjemne Emily Blunt v vlogi Rachel, ki praktično zasenči vse ostale igralce in pusti občutek, kot da se je za vlogo v tem filmu edino ona zares potrudila.

     

    Kar je najbolj moteče (vsaj za tiste, ki smo roman prebrali, preden smo si ogledali film), je to, da film ni nič drugega kot copy–paste te precej povprečne kriminalke. Morda bo kdo temu očitku oporekal, češ zakaj pa so potem filmske adaptacije, če ne zato, da skušajo v največji meri slediti literarnemu delu, vendar je v tako radikalnem posnemanju, kot so si ga privoščili filmski ustvarjalci Dekleta na vlaku, več slabosti kot prednosti. Film sledi knjižni predlogi celo v tem, da ohrani vse tri pripovedovalke in jih tako kot v romanu naznanja z njihovimi imeni. Da nekaterih dobesedno prepisanih dialogov iz romana sploh ne omenjam – Erin Cressida Wilson, ki je kot scenaristka sicer zaslovela zlasti s priredbami romanov, kakšne konkretnejše vloge tu očitno ni imela. Škoda pa je govoriti tudi o tem, kako predvidljiv je v iskanju morilca šele film, če je že knjiga v tem pogledu slabo zasnovana. V filmu (sicer tako kot v romanu, a še bolj očitno) podrobneje spoznamo le tri moške: Scotta (Luke Evans), Toma (Justin Theroux) in Kamala (Edgar Ramírez), zato je ob razkritju samo enega podatka zgodba o iskanju morilca pravzaprav končana, a to še zdaleč ne na koncu filma.

     

    Očitno je edina drzna poteza, ki si jo je upal narediti film, ta, da je celotno dogajanje prestavil čez lužo, kar pa niti ni tako pogumno, kot se zdi na prvi pogled – si ustvarjalci filma niso upali tvegati z britanskim naglasom? Je za večinski delež uspeha res zaslužen ameriški trg? Se več gledalcev res lažje poistoveti z obrobjem Manhattna kakor Londona?

     

    Kakorkoli že, zdi se, da je bil film narejen v naglici, ki zlasti scenaristki ni dopuščala večje svobode, očitno pa tudi ne igralcem z izjemo, kot že omenjeno, odlične Emily Blunt, ki nam na prepričljiv način proda zgodbo alkoholičarke in nesrečne, obupane ločenke. Naglica se sicer zdi povsem razumljiva, kajti uspešnice se kot po tekočem traku vrstijo druga za drugo, a to ni izgovor, da takšen film, ki si je po ne vem kakšnem čudnem prepričanju prislužil oznako misterioznega trilerja (prej deluje kot nekakšna drama), pusti tako mlačen vtis.

     

     


     

    Knjiga: Paula Hawkins – Dekle na vlaku (originalni naslov: The Girl on the Train)

    Leto izida: 2016

    Založba: Mladinska knjiga

    Prevod: Alenka Ropret

     

    Film: Dekle na vlaku

    Režija: Tate Taylor

    Igralska zasedba: Emily Blunt, Rebecca Ferguson, Haley Bennett, Justin Theroux, Luke Evans, Edgar Ramirez

    Datum izida: 5. oktober 2016 (Velika Britanija), 6. oktober 2016 (Slovenija)

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: