• Datum objave: četrtek, 20. julij 2017
  • Primerjalna recenzija: Ameriški bogovi – knjiga vs. serija

    Ameriški bogovi želijo biti opaženi, televizijska adaptacija pa jim pri tem predano služi.

    Šestnajst let po izidu knjige je ena najpopularnejših stvaritev Neila Gaimana oživela na malih ekranih.  Avtor je kot izvršni producent združil moči z Bryanom Fullerjem in Michaelom Greenom, njihovo delo pod okriljem TV mreže Starz pa obeta božanske rezultate.

     

    Prva epizoda daje lažen vtis izvirniku dokaj zveste televizijske predelave. Podobno kot v knjigi so tudi v seriji posebno mesto dobili odlomki Prihod v Ameriko (Coming to America), izpod peresa gospoda Ibisa (Demore Barnes), ki pripovedujejo o prihodu starih božanstev v Novi svet. V teh preskokih spremljamo življenja priseljencev, ki se na (ne vedno prijaznih) tleh nove dežele oklepajo stare vere. Paralelno v sedanjosti spremljamo Shadow Moona (Ricky Whittle), pravkar izpuščenega kaznjenca, ki na poti na ženin pogreb spozna čudaškega gospoda Wednesdaya (Ian McShane).

     

    Shadowa po nenadni smrti žene Laure (Emily Browning) v prometni nesreči prizadene še novica o aferi z njegovim najboljšim prijateljem Robbiejem (Dane Cook), ki je umrl za volanom zraven nje. Nastop Betty Gilpin v vlogi Robbiejeve žene je eno lepših presenečenj, ki smo jih deležni – zlata vredna je tudi Gillian Anderson kot Media v upodobitvah Lucille Ball, Davida Bowieja in Marilyn Monroe.

     

    Šok, ki ga pusti zaporedje slabih novic, Shadowa pripelje do tega, da sklene pogodbo z vztrajnim Wednesdayem. Slednja nas privede do bistva Ameriških bogov – Bogovi Starega sveta, ki so vernikom sledili na nedomača tla, se v Ameriki 21. stoletja, kjer ljudje častijo ekrane, ne znajdejo tako dobro kot nova božanstva (mediji, tehnologija in svetovni splet). Eni in drugi se zanašajo na vero, saj bog obstaja, dokler nekdo vanj veruje in ga časti. Shadowova naloga je, da spremlja Wednesdaya in mu po ZDA pomaga novačiti stare bogove za vojno proti novim.

     

    Izmed stranskih vlog je veliko pozornosti pritegnila Yetide Badaki v vlogi Bilquis, katere razvpiti prvoepizodni prizor je pred zaslone prikoval precej gledalcev, ki s knjigo še niso bili seznanjeni. Če so bralci sceno z Bilquis pričakovali, pa jim je bil tuj drugi razvpiti prizor prve epizode, v katerem Technical Boy (Bruce Langley) na Shadowa naščuva podložnike, ki ga linčajo. Linčanje temnopoltega lika, sploh ker je v knjigi neobstoječe, se je mnogim zdelo neokusno, vendar bi kasnejše obravnavanje tematike rasizma moralo pomiriti še tako vznemirjene duše.

     

    Vtis dosledno zveste adaptacije se tekom kratke prve sezone (ki jo sestavlja osem enournih epizod) počasi razblinja. Kmalu opazimo, da imajo stranski liki veliko večjo vlogo kot v knjigi, in da serijo kaj malo vežejo spone izvirnika. Tako preživimo dosti več časa z od mrtvih vstalo Lauro Moon, ki se gledalcem najprej priskuti z brezbrižno osebnostjo, nato pa spet prikupi s svojimi pomilovanja vrednimi okoliščinami – izvirno in suvereno so prikazani življenje v mrtvem telesu, propad, ki temu pritiče, in pomanjkanje utehe nevernikov. Odobravanje je požel tudi Pablo Schreiber v vlogi irskega škrateljca (leprechauna) Mad Sweeneya, katerega vzklik: »Rit si, mrtva žena!« (»You’re an asshole, dead wife!«) je čudovit napovednik za malo verjetno ekipo, ki jo sestavljata z Lauro Moon.

     

    Božanstva, ki jih srečamo po poti, so otipljiva, okrutna in nezanikljivo privlačna, večinoma pa izvzeta neposredno iz knjige. Primer precejšnjega odstopanja so Jezusi, ki so v romanu samo omenjeni. V tretjem delu izvemo, da se nabor začne pri mehiškem, črnem in belem Jezusu, ki se jim dandanes dobro godi, v sklepni epizodi pa jih je več kot vseh ostalih bogov skupaj in zaslon skoraj nadležno osvetlijo s svetniškimi siji.

     

    Kasting presega pričakovanja, saj vpadljiva zasedba v vlogah televizijskih likov izpolni vse kriterije, ki so jih zastavili književni predhodniki – z izjemo gospoda Sveta (Crispin Glover), ki za svoj hegemonistični položaj na ekranu deluje celo za diplomata preveč nebogljeno, za kar je bolj kot igralčeve veščine kriv scenarij.

     

    Omembe vredna je časovna razlika, ki loči serijo od knjige. Izvirna zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (ko je bila knjiga napisana), adaptacija pa preskoči v sedanjost. Kljub temu uspe ustvarjalcem obdržati nevpadljive, a ključne elemente, kot so na primer obcestne atrakcije in glasba – pesmi, ki spremljajo Shadowa med potovanjem, so izrecno navedene v knjigi, kar je bilo upoštevano (npr. Iko Iko v ozadju v Jackovem Krokodiljem baru), izbor skladb pa je tudi drugače estetsko zadovoljiv, čeprav na trenutke nekoliko vpadljiv.

     

    Dvorezni meč, ki je v primeru zgodbe tovrstne razsežnosti pričakovan, je čas, ki je potreben za viden napredek zgodbe in hkratno analitično pripovedovanje. Tako smo v osmih epizodah o nekaterih likih izvedeli več kot v knjigi, po drugi strani pa še nismo prišli do prve večje obcestne znamenitosti, ki v romanu nastopi že v petem poglavju.

     

    Ameriški bogovi želijo biti opaženi, televizijska adaptacija pa jim pri tem predano služi. Tudi skeptiki počasi začnejo hrepeneti po nadaljevanju serije in doslednem humorju, ki v zgodbi spremlja neverjetno in tragično, spominja na Gaimanovo nevpadljivo, a gospodujočo duhovitost, hkrati pa nas pripravlja na obljubljeno nadaljevanje romana. Se vidimo naslednje leto v Hiši na skali.

     


     

    Knjiga: Neil Gaiman – Ameriški bogovi (American Gods)

    Založba: Sanje

    Leto izida: 2013

    Prevajalec: Boštjan Gorenc

     

    Serija: Ameriški bogovi (American Gods)

    Ustvarjalca: Bryan Fuller, Michael Green

    Igralska zasedba: Ricky Whittle, Emily Browning, Crispin Glover, Bruce Langley, Yetide Badaki, Pablo Schreiber, Ian McShane, Gillian Anderson

    Datum izida prve epizode: 30. april 2017

     

    Napovednik za serijo:

     

    Sorodni članki: