• Datum objave: četrtek, 3. november 2016
  • Pr`Hostar

    • Režija: Luka Marčetić
    • Igralska zasedba: Dejan Krupić, Goran Hrvaćanin, Mario Ćulibrk
    • Datum izida: 27. oktober 2016 (Slovenija)
    • Ocena: 7/10

    O vrsti humorja, na kakršnega trzajo Slovenci, bi sicer lahko rekli še kakšno, toda neizpodbitno dejstvo ostaja, da so umetniški izdelki narejeni za svoje odjemalce, ki v primeru nizkoproračunskega filma Pr`Hostar nikakor ne bodo razočarani.

    Dobršen del igralske zasedbe filma  je slovenskim gledalcem postal znan prek youtuba, kamor so pred približno petimi leti začeli nalagati nekajminutne komične filmčke, med njimi Krastač, Carice, Carice grejo v lajf in Car na glavni vožnji. Danes imajo tam že več kot petnajst milijonov ogledov, projekcija filma pa je rezervirana za približno teden v naprej, kar nedvomno priča o tem, da so Gorenjci slovenski fenomen, ki ga že dolgo ni bilo in ga lahko, če malce posežemo na polje literature, primerjamo z izidom Vojnovićevih Čefurjev. Kaj je torej na filmu tako posebnega, da so dvorane, vsaj na območju Gorenjske, zapolnjene kot že dolgo ne?

     

    Vsebina je pravzaprav precej enostavna: podeželski hotel, v katerem so zaposleni vaški posebneži, se znajde v krizi. Na obisk pride tuj podjetnik, ki želi odkupiti biser v bližini Blejskega jezera, zaposleni pa se odločijo obdržati svoje službe ter velikim živinam prekrižati načrte, čemur sledi kup zabavnih dogodivščin. Več kot očitno je, da je vsebina v skladu z žanrom komedije preprosta in torej nič takega, zaradi česar bi Slovenci padali dol. Kaj je torej drugače? V prvi vrsti veliko vlogo igra sloves igralske zasedbe, ki je na sceni tako rekoč že pol desetletja in si je v tem času pridobila zgledno število oboževalcev. Drugo, kar bode v oči, je besedna komika, sestavljena iz žmohtne gorenjske govorice, ki je v veliki meri začinjena s kletvicami in obogatena z moško govorico ženskih likov, kar dogajanju, ki se odvija v okolici Bleda in Bohinja, daje še večjo avtentičnost. Kljub temu takšen način komunikacije gledalcu prvih nekaj minut filma deluje rahlo nenavadno in moteče, saj je narečni govor tako rekoč prignan do svojega roba in s tem do meje okusnega, včasih pa se zazdi, da gre ta reducirana trda izreka težko od ust tudi igralcem samim. Takšen narečni diskurz pa vseeno služi višjemu cilju: klenim Slovencem skozi celih 80 in nekaj minut nastavljati ogledalo tako prepričljivo, kot jim ga poleg slovenskih gavnarjev ne bi mogel nihče drug. To zasedbi uspe s pretiravanjem. Gorenjščina, značajske lastnosti likov in slovenski stereotipi so v filmu potencirani in na nekaterih mestih že preraščajo v parodijo, seveda z namenom, da bi, kar se da, uspešno dosegli svoj učinek. Da bi pokazali na tisto, kar nedvomno je, seveda na veliko manj očiten in zreduciran način, prisotno v vsakem slovenskem bitju ali običaju; tako so vsakemu gledalcu dobro znane splošne slovenske sanje o zadetku na loteriji, razvajeni fantiči, ki svoje mame držijo za krilo, ko so že krepko čez trideset, oštarije, v katerih se v pijanosti rešuje svet, famozno slovensko dedovanje, leni delavci, ki v službo hodijo počivat, slovensko »neznanje« južnjaških jezikov itd. Podobnih stereotipov sicer v komediji kar mrgoli, prav vsi pa so pred gledalca postavljeni tako, da ta ne more ostati resen, saj se v pretiranem Gorenjcu prepozna – če ne sebe, pa vsaj svoje daljne sorodnike ali znance – in se temu nasmeji. Na tem mestu bi sicer ustvarjalcem lahko očitali določeno prenasičenost, ki pa Pr` Hostar ni moteča. Domet filma je namreč v tem, da Slovence nasmeji in jih med vrsticami pokritizira, kar igralski zasedbi s spretno izrabo stereotipov tudi uspe. Uspe pa jim ravno zato, ker jih je tako veliko in ker je to tisto, kar Slovence v končni fazi priklene pred ekrane in jih nasmeje, kot jih slovenski film že dolgo ni. O vrsti humorja, na kakršnega trzajo Slovenci, bi sicer lahko rekli še kakšno, toda neizpodbitno dejstvo ostaja, da so umetniški izdelki narejeni za svoje odjemalce, ki v primeru nizkoproračunskega filma Pr`Hostar nikakor ne bodo razočarani. Pohvalno je tudi dejstvo, da so v zasedbi sicer po navadi v ospredju Goran Hrvaćanin, Mario Čulibrk in Dejan Krupić, tokrat pa so highlighti pripadli tudi stranskim vlogam – opis dogajanja na jahti po zmagi na lotu je definitivno eden takšnih trenutkov filma.

     

    Tisto, kar zasedbi ni uspelo najbolje, je konec. Ta se v primerjavi s prejšnjim dogajanjem odvije nekoliko prehitro oziroma ga sploh ni, ampak je samo naznačen. Osrednji konflikt se razreši, natančnejša usoda hotela pa tako kot poti glavnih junakov ni povsem jasna, kar je najverjetneje posledica ali omejenega proračuna in posledične dolžine filma ali pa dejstva, da bo prvi del doživel nadaljevanje. Druga pomanjkljivost je, da je humor pokrajinsko pogojen, zaradi česar je morda vprašljiv uspeh filma pri gledalcih, ki ne prihajajo z Gorenjske, saj celoten besedni humor temelji na le-tem regionalnem področju. Zadnje, kar lahko izpostavimo kot delno pomanjkljivost, pa je dejstvo, da Pr`Hostar nadaljuje tisto, kar so igralci začrtali že v svojih youtube posnetkih – humor za tarčo jemlje podobno snov, spremljajoča mimika obraza in celotno vzdušje pa spominjata na predhodne kratke epizode Hostarja ter Bahirja in Zahirja. A to ni nekaj, kar bi jim lahko očitali, ne nazadnje so si njihovi oboževalci želeli podobnega izdelka, ki je tako kot njihovi predhodni narejen kakovostno, s čimer je filmski ekipi uspelo, da so standardi slovenske komedije dobili novo dimenzijo.

     

    Napovednik za film:

     

    Sorodni članki: