• Datum objave: ponedeljek, 3. december 2018
  • Predator: Vrnitev (The Predator)

    • Režija: Shane Black
    • Igralska zasedba: Boyd Holbrook, Trevante Rhodes, Jacob Tremblay, Keegan-Michael Key, Olivia Munn, Sterling K. Brown
    • Datum izida: 7. september 2018 (Toronto), 13. september 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 4/10

    Režiser Shane Black je žal pozabil, da se njegov samosvoj slog morda res poda akcijskim komedijam, Predatorju pa ne.

    V po svoje kultnem filmu Predator  (1987) z Arnoldom Schwarzeneggerjem v glavni vlogi je zunajzemeljsko bitje iz naslova v srednjeameriški džungli sistematično ustrahovalo in pobijalo enoto specialcev. Lik tihega, okrutnega lovca se je utaboril v kolektivni popkulturni podzavesti ter se postavil ob bok Michaelu Myersu, Leatherfacu in Freddyju Kruegerju. Za to so v veliki meri zaslužna številna nadaljevanja. Letošnji film pomeni četrto, čeprav je prišlo tudi do dveh precej neposrečenih križanj s franšizo Osmi potnik (Alien). Ne glede na vse uspeha, ki ga je pred približno 30 leti dosegel režiser John McTiernan, ni uspelo ponoviti nikomur, očitno niti človeku, ki je v izvirniku igral prvo Predatorjevo žrtev.

     

    Zgodba, ki je navidez preprosta, postopoma pa postane pretirano zamotana in posledično nejasna, se vrti okoli specialca Quinna McKenne (Boyd Holbrook). Odtujen oče in soprog se po spletu okoliščin znajde sredi konflikta, ki ga ne razume – s svojo odpadniško enoto (žal vsakega vojaka definira ena sama značajska lastnost) poskuša mesto obvarovati pred Predatorji, pri čemer mu izdatno pomaga tudi sin Rory (Jacob Tremblay).

     

    THE PREDATOR - SLIKA 3

     

    Nov del franšize je posnel Shane Black in k njej pristopil na njemu lasten način. Pri tem je žal pozabil, da se njegov samosvoj slog morda res poda akcijskim komedijam, denimo Smrtonosnemu orožju (Lethal Weapon, 1987), Cmok cmok, bang bang (Kiss Kiss Bang Bang, 2005) in Pravima fantoma (The Nice Guys, 2016), Predatorju pa ne. Kvaliteta gor ali dol: prav vsi pretekli Predatorji so se jemali resno. Black je to zamemaril ali pozabil – navadno zanesljiv režiser in pisec, ki ga tokrat bolj kot kdajkoli prej namesto prepričljive zgodbe skrbi, ali bo občinstvo uspel presenetiti in šokirati, se je bodisi opotekel bodisi utopil v samoironiji. Že v sicer obetavnem uvodu zmoti robat humor, ki nikdar ne pojenja. Dejstva, da se šale obnesejo le tu in tam in se vrstijo tudi v neznansko nevarnih situacijah, sta pravzaprav eni manjših težav tega nekoliko čudaškega filma – čeprav v njem mrgoli zaščitnih znakov, značilnih za omenjenega avtorja, namesto najboljših prevladujejo njihove najslabše značilnosti. Predator: Vrnitev je izdelek, ki je žal preblizu tipičnim ameriškim blockbusterjem, takim, ki ob ogledu zabavajo in kratkočasijo, po njem pa po hitrem postopku zbledijo. Resnobni trenutki, ki so resda redki, zaradi pretiranega poudarka na humorju izpadejo prisiljeno in neprepričljivo. Pokloni izvirniku, ki jih ne manjka, so sami sebi namen, do vrnitve h koreninam, na katero namigujejo, pa ne vodijo. Mlačen vtis dopolnita tako rekoč žaljiva reprezentacija psihičnih motenj in odštekan, za lase privlečen konec.

     

    Film Predator: Vrnitev, ki je pripravljen zavoljo samosvojosti žrtvovati kvaliteto, po vsej verjetnosti sicer ne bo obveljal za najslabši film franšize. Rešujejo ga gledljivost, nekaj posrečenih šal, tehnična prepričljivost, solidna igra in žalostno dejstvo, da tudi nadaljevanja, ki so prišla pred njim, niso kdove kako kvalitetna. To pa še zdaleč ne pomeni, da je priporočljiv.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: