• Datum objave: torek, 31. maj 2016
  • Ponoreli Henry (Hardcore Henry)

    • Režija: Ilya Naishuller
    • Igralska zasedba: Sharlto Copley, Haley Bennett, Tim Roth
    • Datum izida: 13. marec 2016 (ZDA), 21. april 2016 (Slovenija)
    • Ocena: 7/10

    Ponoreli Henry je obvezen ogled za slehernega ljubitelja akcijskih filmov – izjemnost mu stežka odreče še tak cinik.

    Naloga akcijskih filmov je vzbujanje vznemirjenja, ki ga gledalec doživlja ob opazovanju junaka v težavnih in telesno zahtevnih situacijah; kaj pa, če je junak kar gledalec sam? To vprašanje so si v takšni ali drugačni obliki ustvarjalci filma Ponoreli Henry zastavili že leta 2013 pri izvirnem in izredno uspešnem kratkem filmu Insane Office Escape, ki je postal internetna senzacija; v celoti je posnet prvoosebno in prikazuje z adrenalinom prežet rop. Izredno ustvarjalna ruska ekipa je zdaj dobila priložnost, da se zares izkaže in s pičlima dvema milijonoma dolarjev na enak način posname celovečerec. Pri 96 minutah ima njihov pristop dobre in slabe plati.

     

    Naslovni junak Henry se brez spomina zbudi v bolnišnici, kjer mu po izredno hudih poškodbah nameščajo kibernetično protetiko – zaradi nje bo bolj podoben stroju kot človeku in njegove fizične zmožnosti bodo eksponentno narasle, podobno kot v filmu RoboCop (1987). Že med proceduro se znajde na begu pred Akanom, telekinetičnim vodjo zlovešče korporacije, ki ima z njim svoje načrte. Sledi serija akcijskih sekvenc, v katerih se Henry na begu spopada z vojsko plačancev, podkupljenih policistov in njemu podobnih kiborgov. Oddih nudijo občasni »sestanki« z enim redkih zaveznikov: v številnih preoblekah ga igra izvrstni Sharlto Copley.

     

    Ponoreli Henry je obvezen ogled za slehernega ljubitelja akcijskih filmov – izjemnost mu stežka odreče še tak cinik. Parkour, primerljiv s tistim iz filma Banlieue 13 (2004), namreč prižene do skrajnosti in mu obenem doda subjektivni pogled, pretepe, strelske obračune in povrhu še kak cestni pregon. Je pretiran (denimo z vulgarnostjo in krvjo), a mu na pomoč priskoči samoironičen humor, začinjen s ščepcem metanaracije. Bržda je tudi najboljši film, posnet po videoigri: čeprav na njej ne temelji, jo pooseblja.

     

    Zaradi številnih dobrih strani se je toliko težje sprijazniti s slabimi. Bliskovit tempo v kombinaciji s ponavljajočim se dogajanjem naposled privede do utrujenosti, za nekatere morda celo naveličanosti. Karakterizacije skoraj ni, zgodbi nekako uspe, da je povsem preprosta, a obenem po nepotrebnem zapletena, kvaliteta igre pa neznansko niha.

     

    Ura in pol, v kateri se naštete lastnosti spojijo, je tako po eni strani zelo zabavna, po drugi rahlo frustrirajoča: kljub neutrudni iznajdljivosti bi lahko avtorji iz zamisli izvlekli več. Morda bodo to storili v nepotrjenem, a nakazanem in nadvse dobrodošlem nadaljevanju. Akcijskemu žanru so zaenkrat dodali spoštovanja vrednega predstavnika. V drugo, z višjim proračunom in pridobljenimi izkušnjami, ga bodo morda redefinirali.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: