• Datum objave: ponedeljek, 5. november 2018
  • Pippo Delbono: Radost / La Gioia

    • Avtor in režiser: Pippo Delbono
    • Oblikovalec svetlobe: Orlando Bolognesi
    • Kostumografka: Elena Giampaoli
    • Scenograf: Gianluca Bolla
    • Igra: Dolly Albertin, Gianluca Ballarè, Bobò, Margherita Clemente, Pippo Delbono, Ilaria Distante, Simone Goggiano, Mario Intruglio, Nelson Lariccia, Gianni Parenti, Pepe Robledo, Zakria Safi, Grazia Spinella

    Predstava se izmika klasični postavitvi - gledalec ima občutek, da je priča ritualu, nizanju drobcev neke nore zgodbe, katere del postane tudi sam. Čustvovanje je vseobsegajoče in neizbežno, sestavljeno je iz bolečine, strahu, navdušenja in veselja.

    Radost je predstava, ki je nastala pod taktirko avtorja in režiserja Pippa Delbona in v izvedbi njegove stalne zasedbe, Compagnie Pippo Delbono. Na odru spremljamo pot do sreče, ki nas vodi skozi potovanje iz brezna do blaženosti.

     

    Predstava se izmika klasični postavitvi – gledalec ima občutek, da je priča ritualu, nizanju drobcev neke nore zgodbe, katere del postane tudi sam. Čustvovanje je vseobsegajoče in neizbežno, sestavljeno je iz bolečine, strahu, navdušenja in veselja. Kot je značilno za Delbonove uprizoritve, je tudi Radost vizualni spektakel. Z glasbo in barvitimi elementi na sceni gradi atmosfero, predstavo pa otvori s pesmijo Don’t worry be happy in rastočim vrtom pisanih rož, ki se množijo na odru.  S to gesto se prične odrski spektakel, ki brezkompromisno na ogled postavi vse obraze norosti – tudi kostumi so kot konglomerat cirkusa in Alice v čudežni deželi. Nastopajoči v grotesknih opravah plešejo v krogu pod močnim stoboskopom, dogajanje kot iz sanj pa se za trenutek uspe izmakniti resničnosti in zaživi kot cirkuška parada iz Fellinijevega filma.

     

    Kot v vseh svojih predstavah, Delbono tudi v Radosti na oder postavi »resnične« ljudi; del skupine sta tudi tukaj (tako kot že v Evangeliju, ki je bila ravno tako gostujoča predstava na Borštnikovem srečanju) 82-letni gluhonemi Bobò, ki je 47 let preživel v psihiatrični bolnišnici in Gianluca Ballare, ki ima Downov sindrom, a mojstrsko prikaže like polne emocij in življenja. Gre za marginalizirane posameznike, ki jim režiser povrne magično življenjskost preko umetnosti gledališča; z izmenjavanjem na odrskih deskah vzpostavljajo stik s publiko z besedo in gibom ter razkrivajo svoja zasebna življenja, ideje in spomine, začinjene s teatralno obarvano poezijo in glasno, glasno glasbo. Duh celotnega dela se najbolje ujame v pojmu lepote, ki ostaja – kljub žalosti, jezi in norosti. Vsak prizor je podpisan z drugačno vizualno poslastico; dober primer je intimen dogodek, kjer Delbono opisuje svoja leta z Bobòjem. Scenografija je na tem mestu obogatena z nešteto papirnatimi ladjicami, razpostavljenimi na odru. Na zadnjem, stranskem delu prizorišča stoji zgolj klop, kjer sedita ta nenavadna prijatelja in se en drugemu zarotniško nasmihata. Pippo večkrat ponovi: »Po Bobòju vedno nastane praznina.«

     

    Vir navdiha, ki omogoča tako raznoliko odrsko dinamiko, je gotovo glasba, ki so jo ustvarili Pippo Delbono, Antoine Bataille, Nicola Toscano in drugi avtorji; v klasično glasbeno spremljavo se spajajo recitali poezije, ki je prezentirana doživeto – šepetavo, kričeče in včasih celo brez besed. Glas Pippa Delbona je magičen, hipnotičen in poln miline, še posebej pa do srca seže z De Lucovo sveto molitvijo Naše morje. Do radosti vodijo tudi plesne točke tanga in flamenka, ki zadržujejo skrajni sentiment in v njem najdejo osvoboditev – takrat se kot odrešitev dvigne kletka, ki se je nekaj prizorov prej pompozno spustila na Delbona in ga ujela v morečo celico lastnih misli. Flamenku se prepusti še sam in simbolično pripiše plesu katarzično konotacijo.

     

    Stopnjevanje do spektakularnega konca prevzame Gianluca v ženski preobleki, ki imitira italijansko pevko Loretto Goggi in, ob posnetku pesmi Maledetta primavera (Prekleta pomlad), v patosu koncertira celotno pesem. Pomlad zato zamenja oder poln jesenskega listja, ki vzpostavi možnost za še zadnji prizor trpljenja in blaznosti, ki naposled vendarle osvobodi dušo. Finale tako postreže z razkošjem podob, iz stropa se spustijo vrvi s pripetim živopisanim cvetjem, ki zamenjajo poprejšnje palice ječe. Mnoštvo rož se razbohoti čez celoten oder in lepota olajšanja po kaosu nepozabno očara in naposled vzpostavi mir.

     

    Lahko bi rekli, da se predstava, kljub svoji nekonvencionalnosti, vrne h koreninam gledališkega namena – najti smisel življenja in nikoli prenehati govoriti o ljubezni. Potovanje do radosti se pač nikdar zares ne konča.

    Sorodni članki: