• Datum objave: ponedeljek, 5. december 2016
  • Patrick Modiano: Dora Bruder

    • Založba: Beletrina
    • Prevod: Jaroslav Skrušný
    • Leto izdaje: 2016

    Gre za odkrivanje neke večje zgodbe, katere simbol je Dora Bruder. Skoznjo se plast za plastjo razkrivajo vse razsežnosti odnosa antisemitov do pariških Judov po okupaciji Pariza med drugo svetovno vojno.

    Francoski književnik Patrick Modiano je svetovni javnosti postal znan šele leta 2014, ko je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado. Do takrat sta bila iz njegovega ogromnega opusa v slovenščino prevedena le dva romana, celo v angleščino je bilo prevedenih le malo njegovih del. Lani je izšel prevod njegovega bolj znanega in kritiško dobro sprejetega romana, V kavarni izgubljene mladine. Temu se je letos pridružil tudi prevod romana Dora Bruder. Izmuzljivost je tudi v tem romanu izrazita, pri tem pa ne gre le za izmuzljivost teme in glavnih likov, ampak tudi časa in, kar je verjetno najbolj zanimivo, kraja.

     

    Tako kot roman V kavarni izgubljene mladine je tudi pričujoč roman postavljen v Pariz, mesto pisateljevega otroštva in mladosti, v katerem se prepletata dva dokaj različna časa: čas tik pred nemško okupacijo Pariza v drugi svetovni vojni in čas šestdesetih let prejšnjega stoletja. Povezuje ju droben oglas v zastarelem časopisu o izgubljenem dekletu, Dori Bruder, ki je v mrzli noči sredi zime leta 1941 izginila iz internata neznano kam. Istočasno se zapisuje zgodba Dorinega očeta, pustolovskega posameznika, ki je prišel z Dunaja, v času prve svetovne vojne postal invalid in do svoje internacije delal v tovarni. Hkrati je tu avtor, ki je Dorine stopinje iskal kar nekaj časa (okrog štirideset let) in ugotovil, da je bil vedno le malo oddaljen od tega, da bi Dori prišel na sled.

     

    Pisatelj Dori Bruder romana ni namenil zato, da bi okrog njenega izginotja napletel neko fiktivno zgodbo z bolj ali manj srečnim koncem. Gre bolj za odkrivanje neke večje zgodbe, katere simbol je Dora Bruder. Skoznjo se plast za plastjo razkrivajo vse razsežnosti odnosa antisemitov do pariških Judov po okupaciji Pariza med drugo svetovno vojno. Konec, ki ne razkriva Dorine usode (ta ostaja enako neznana kot na začetku), deluje kot konec predvsem zato, ker daje vtis, da prav takšno raziskovanje služi kot pomiritev s tisočimi, ki so zaradi antisemitistične oblasti izginili skoraj brez sledu. Takšen odnos do teme lahko izhaja iz pisateljevega otroštva, saj je kot otrok odraščal v maloštevilni pariški judovski skupnosti. Ta šele danes dobiva informacije o svojih članih, ki so v času druge svetovne vojne izginili v sumljivih nacističnih akcijah v Parizu.

     

    V spremni besedi prevajalec Skrušný Modiana označi za sodobnega proustovskega iskalca izgubljenega časa. S svojim pisanjem, ki je plod neštetih sprehodov po znanih in manj znanih kotičkih njegovega rojstnega mesta, skuša preprečiti pozabo davnih fasad, bulvarjev, ulic, ki so v času njegovega življenja že spremenile svojo podobo. To pa udejani na način, da jih »prepiše« v zgodbo. Sam o tem pravi: » /… / Lahko bi celo rekel, da moj Pariz uteleša to, kar je Nietzsche imenoval večno vračanje.« Ne gre za nostalgijo po času, ki je minil in je bil boljši od sedanjosti, ampak za željo po izgradnji mesta iz resničnih pisateljevih doživetij. Ornanojev bulevar, kjer je stanovala družina Bruder, je opazoval na nedeljskih sprehodih z materjo, ti pa so se pogosto začeli pri Clignancourtskih vratih, ki so tudi eno izmed večkrat omenjenih prizorišč romana. Modiano išče prav tisto, kar ga povezuje z otrokom, ki se je v šestdesetih letih tam sprehajal s svojo materjo, pa vezi med tem otrokom in Doro ter, nenazadnje, tisto, kar z Doro povezuje njega osebno kot Parižana, Juda in pisatelja.

     

    Sestavljanje različnih prizorov z isto rdečo nitjo, ki je značilno za mnogo Modianovih del, tu zopet igra pomembno vlogo. Dorino zgodbo o odraščanju meša s svojo, obe pa meša z zgodbo njenih staršev, predvsem z zgodbo Dorinega očeta. Očeta in Doro bi lahko smartrali za glavna junaka, toda prav vpletanje Modianove do neke mere avtobiografske zgodbe bralca navda z nekaj pomisleki glede tega, saj se prav na mestih, ko se Dorina ali očetova zgodba skuša postaviti v ospredje, pojavi Modianova zgodba. Namen te zgodbe ni zapolniti vrzeli, ki so nastale zaradi pomanjkanja virov, ampak deluje kot samostojni del romana, katerega namen je velikokrat opravičiti ali pojasniti neko dejanje ali dogodek.

     

    Zato je roman neke vrste skrajno izčiščen življenjepis, skoraj avtobiografija, saj se pojavlja kot paralela dogodkom iz Dorinega življenja. Najbolj izrazita je Modianova vožnja v policijski marici z očetom, ki spominja na Dorino samotno vožnjo v taborišče. V tem trenutku je Modiano sicer z očetom, toda hkrati je sam. Oče mu celo pot ne reče niti besede. Tudi Dora je bila verjetno osamljena, ker je bila odrezana od svojih staršev. Na tej ravni se avtor in Dora povežeta kot otroka brez pristne starševske ljubezni. Doro leta 1942 primejo zaradi pobega iz samostanske šole prav v istem času, kot primejo pisateljevega očeta. Sta se srečala v marici, mogoče kasneje na policijski postaji?, se sprašuje pisatelj. Četudi se skoraj zagotovo nista, obstaja možnost – in prav te neskončne možnosti gradijo celoten roman.

     

    Osebe v Modianovem romanu izginjajo v meglo človekove pozabe, se zopet pojavljajo na povsem drugih mestih, za njimi pa ostajajo ideje. Najizrazitejša ideja ob branju je ideja o poravnanju dolgov iz preteklosti. Tu ne gre zgolj za odnos Francozov do Judov med drugo svetovno vojno, situacijo bi prav lahko aplicirali tudi na slovenska tla. Marsikateri spor izvira prav iz nedorečenih in neodkritih stvari, ki se nanašajo na čas takoj po drugi svetovni vojni. Soočenje z lastno zgodovino je predstavljeno kot temeljna človekova dolžnost, ki pa jo človek le redko izpolni. Iz tega tudi izhaja svarilo, ki ga Modiano zgosti v zadnji povedi romana: »Pišoč to knjigo, kot žarke avtomobilskih luči pošiljam v noč klice, za katere pa na žalost dvomim, da bodo razsvetlili temo. Vendar še naprej upam.«

    Sorodni članki: