• Datum objave: petek, 14. april 2017
  • Oranžna je nova črna (Orange Is the New Black, 1.–4. sezona)

    • Režija: Jenji Kohan
    • Igralska zasedba: Taylor Schilling, Danielle Brooks, Taryn Manning
    • Datum izida prve epizode: 11. julij 2013 (Netflix)
    • Ocena: 8/10

    Ironično je, da je ravno serija z zaporniško vsebino tista, ki najbolj osvobaja.

    Pozor, ta recenzija vsebuje spoilerje.

     

    Dobrodošli v ženskem zaporu Litchfield. Spoznajte Piper Chapman (Taylor Schilling), zaročeno tridesetletno svetlolasko, ki se za rešetkami znajde zaradi preprodaje mamil s svojim nekdanjim dekletom Alex Vause (Laura Prepon). V zaporniškem okolju Piper hitro spozna marsikaj novega o sebi; najprej, da bo tam znana le kot »Chapmanova«, potem pa še, da bo njena nova najljubša barva očitno oranžna – vsaj glede na to, da bo v prihodnosti prisiljena nositi kričeče oranžen zaporniški kombinezon, ki pripade vsem zaporniškim novinkam. In to brez kakršnihkoli drugih modnih dodatkov! Da se protagonistka v zaporu ne znajde najbolje, je pričakovano, da s svojo zelenostjo (beri: oranžnostjo) stopi na žulj marsikateri drugi sojetnici, prav tako. Njena zgodba se zapleta predvsem okoli nekdanjega dekleta Alex, ki je po novem tudi njena sojetnica, in zaročenca Larryja Blooma (Jason Biggs), ki ji v Litchfield prinaša novice iz zunanjega sveta (oziroma snov mokrih sanj vseh litchfieldskih zapornic). Njun odnos se zaradi njegovega ljubosumja seveda skrha. Stranski lik, ki sproži večino pomembnejših zapletov, je izprijeni stražar Mendez, ki se sprva opeče v boju z zapornico in vodjo zaporniške kuhinje Galino Reznikov ali Rdečo, kot jo zaradi barve las poimenujejo, nato pa je še žrtev kolateralne škode nevarnega razmerja zapornice Dayanare Diaz, ki zanosi s stražarjem Bennettom.

     

    Izpiljenost sezone se kaže v spretnem krmarjenju med množico kompleksnih in prepričljivih likov, ki delujejo tako individualno kot tudi v skupini, a s stalnim (in nemotečim) fokusom na Piper, skozi oči katere spoznavamo Litchfield. Serija operira tudi s številnimi LGBT+ liki (»Velika« Boo, Poussey, Soso …) , a se pri tem rahločutno izogne banalnosti in stereotipizaciji ter to značilnost predstavi zgolj kot eno izmed številnih dimenzij karakterja. Izpostaviti je potrebno odlično Laverne Cox v vlogi transspolne zapornice Sophie Burset, za katero je bila nominirana tudi za nagrado emmy. Ne moremo niti mimo številnih eksplicitnih scen spolnosti, ki niso odvečne, saj se skladajo s provokativnostjo celotne produkcije. Odlična prva sezona se zaključi z navdušujočim krvavim obračunom med Piper in versko fanatičarko Tiffany Doggett/Pennsatucky (Taryn Manning). Ne samo, da služi kot idealen zaključek, ampak je prežet tudi z nekakšno ironično komičnostjo, ki se kaže v opravah prisotnih likov (Chapmanova je oblečena v hudičevo oranžno, Doggettova pa v angelsko belo) in s tem blaži grozljivost ter brezizhodnost nastale situacije.

     

    Druga sezona, ki je še boljše (in temačnejše) nadaljevanje prve, najprej na presenetljiv način razplete finalni cliffhanger, kar je nekakšna uvertura v nadaljnje zaplete in razplete že nastavljenih zgodb prve sezone. Razmerje med Piper in Alex dobi nove razsežnosti toksičnega, ko je slednja nenadoma izpuščena na svobodo, Piper pa še naprej ostaja zaprta. Piper v tej sezoni dozori v veliko kompleksnejši lik, njene odločitve in dejanja pa tokrat ne izvirajo le iz začetnega šoka, ko ji je odvzeta svoboda, ampak tudi iz izdaje, za katero sta kriva tako njeno bivše dekle kot tudi njen bivši zaročenec. Uničujoč občutek osamljenosti je potenciran z rešetkami, ki zamejujejo svobodno gibanje zapornic. Ta sezona ponudi tudi boljši vpogled v »zakulisje« zapora, kar podpre organski in bolj celosten pogled na razvoj dogodkov in usod likov. A za glavni – in tokrat še nevarnejši – zaplet poskrbi Yvonne Parker oziroma Vee (Lorraine Toussaint), bivša zapornica in nova konkurenca Rdeče, ki se vrne v Litchfield in prične sejati strah ter grozo. Vee je kot glavna negativka sezone srh vzbujajoča, njena na prvi pogled nedolžna ponovna infiltracija v zaporniško okolje pa se v izteku sezone izkaže za premišljeno in hladnokrvno pridobivanje zaveznic. Kljub zelo močnem osrednjem zapletu, pri katerem bi se lahko sezona zapletla v past pretiranega osredotočanja na zgolj nekatere like, se ustvarjalci temu spretno izognejo, s čimer so ponovili uspešno formulo prve sezone. Sezona se zaključi s še enim nasilnim, a precej ganljivim prizorom.

     

    V tretji, najšibkejši sezoni serije, naslovna oranžna iz črne prične bledeti v mišje sivo. Celotna sezona prinese malo novega in v primerjavi s prvima dvema deluje suhoparno ter ponavljajoče. Priča smo odmiku od Piperinega lika k ostalim, kar je dobrodošlo, saj so pisani karakterji najmočnejša točka serije. Razplete se tudi afera med stražarjem Bennettom in nosečo zapornico Dayanaro, ki sega še v prvo sezono. Težko bi rekli, da je ta razplet presenetljiv, a je za nadaljnji razvoj lika Daye zelo pomemben. Druga polovica sezone se znova osredotoči na Piper, katere lik je to sezono veliko bolj plehek in banalen, saj je njena največja težava še zmeraj (in zgolj) romantična štorija z Alex, ki se – nepresenetljivo – vrne v zapor. Preglavice jima povzroča nova zapornica Stella, ki so jo oboževalci sicer vzljubili, a le po zaslugi igralke Ruby Rose, saj je kot lik dokaj pozabljiva. Za zaključni cliffhanger tretje in večinski potek četrte sezone je pomembna tudi nova zapornica Lolly, ki vnese nekaj svežine in razgibanosti. Prizor, ki prikaže skorajda otroško vzhičenost in veselje zapornic, ki se jim za kratek čas uspe osvoboditi jeklenega primeža zapora, kaže, da tretja sezona le ni brez svetlih in učinkovitih trenutkov, a so ti žal zadušeni z množico povprečnih. Celotna sezona tako deluje le kot razvlečena predigra brez vrhunca.

     

    Četrta, najnovejša sezona je na srečo tako ostra, kot sta bili prvi dve. Zaključni napad iz prejšnje sezone združi Alex, Lolly in zapornico Friedo v nenavadno trojico, ki imajo tokrat na vesti še eno truplo več. Njihovo paranoično prikrivanje zločina je na trenutke komično, predvsem, ko v svojo skrivnost zapletejo še druge like. A humornost nasilno pretrga razplet tega zgodbenega loka, ki se izkaže za brutalno kritiko nerazumljenosti in stigmatizacije oseb z duševnimi boleznimi in motnjami v duševnem razvoju. Piperin umazan posel sproži še en družbeno kritični zaplet, v katerem med zapornicami pride do rasističnih in neonacističnih trenj, ki se končajo s fizično bolečino in prizadetim egom lika Piper. Prizor, v katerem ji razjarjena skupina zapornic na roko vžge simbol svastike, je mučen, šokanten in opomni, zakaj je serija ena boljših televizijskih stvaritev zadnjega desetletja. Kaotičnost, razpuščenost in brutalno sadistično izživljanje novih stražarjev pripelje do drugega pomembnega zapleta in množičnega protesta zapornic, ki pa rezultira v tragično (a za zgodbeni lok ne nepotrebno) smrt enega izmed najbolj priljubljenih likov serije. Za udaren zaključek sezone poskrbi odličen cliffhanger, ki močno spominja na tistega iz prve sezone, le da so v dramatični trenutek ujete prav vse zapornice. Nedorečenost je mimogrede očitno postala zaščitni znak serije, ki tudi po štirih sezonah še zmeraj učinkuje.

     

    Komična kriminalna drama Oranžna je nova črna, sicer nastala po istoimenski knjižni predlogi resnične zgodbe Piper Kerman, je Netflixov drugi poskus v ustvarjanju kvalitetnih serij po prav tako izvrstni Hiši iz kart. Ne le, da je postala njihova najbolj gledana serija, ampak je hitro pridobila tudi status popkulturnega fenomena, sodobne feministične klasike in pogoste referenčne točke pripadnikov skupnosti LGBT+. Ustvarjalka Jenji Kohan prepriča z množico izjemno plastičnih likov, ki na televizijskih zaslonih zaživijo svoje življenje, za kar sta zaslužna tudi prepričljiva igralska zasedba in mojstrsko izpeljani flashbacki. Predvsem zadnja sezona s spretno subtilno vtkanimi tematikami širšega družbenega konteksta, kot sta rasizem (black lives matter!) in objektivizacija zapornic, dovoljuje, da lahko od prihajajoče pete sezone pričakujemo veliko. Ironično je, da je ravno serija z zaporniško vsebino tista, ki najbolj osvobaja. Na nov odmerek oranžne pa bomo morali počakati do junija letošnjega leta.

     

    Napovednik za 4. sezono:

     

    Sorodni članki: