• Datum objave: sreda, 7. november 2018
  • Na obali Chesil (On Chesil Beach)

    • Režija: Dominic Cooke
    • Igralska zasedba: Billy Howle, Saoirse Ronan, Andy Burse
    • Datum izida: 7. september 2018 (Kanada), 20. september 2018 (Slovenija)
    • Ocena: 6/10

    Kot je v istoimenskem romanu, ki je bil med nominiranci za Bookerjevo nagrado, zapisal že britanski avtor Ian McEwan, se Na obali Chesil dogaja tik pred velikimi družbenimi spremembami – seksualno revolucijo – v katere sta vpeta Florence in Edward.

    »Chuck Berry je precej vesel in poskočen,« na njuno poročno noč pove glasbeno navdahnjena, a precej zadrta in z družbenimi veščinami skromno oborožena Florence (Saoirse Ronan), verjetno najbolj pusta oseba na svetu. A Edward (Billy Howle) jo ljubi prav zaradi tega. Ljubita drug drugega, ker sta drugačna. Njuni dialogi so zmedeni in nerazumni. Vanj se je zaljubila, ker je bil na prvi dan šole edini, ki ni nosil suknjiča. In ker je izstopal s svojo neobičajno naravo in življenjsko filozofijo. Poletje 1962 v Angliji, eno leto preden je državo zajela vročica skupine The Beatles in seksualna ter kulturna revolucija, ki je spremenila odnos moža in žene za vedno. Mlad par v dvajsetih letih spoznamo na njun poročni dan in ju kot muha na steni spremljamo v dogajanju, ki sledi v zadušljivem in otožnem hotelu v kraju Chesil Beach. To ni najsrečnejši dan v njunem življenju, ampak serija ekstremno neprijetnih in boleče nerodnih dogodkov, ki vodijo do potrditve njunega zakona. Ob odtujeni igri igralcev in dolgih kadrih se sekunde še nikoli niso zdele tako dolge.

     

    Zgodba začne tam, kjer se druge romantične pripovedke praviloma končajo. Gre za pogumen prikaz večnih tematik, o katerih se ne govori in se jih prikriva. Večina jih prikriva sama sebi in drugim. »To je brezupno.« – »Je res?« Če vzamemo na znanje pogled, da je film tako dober kot njegov konec, potem Na obali Chesil, ki večino časa drži hrabro držo zgolj nakazanih latentnih frustracij in nerazrešenih osebnih problemov, spada med bolj provokativne celovečerce filmske sezone. Toda tisto, kar vodi do finala, je mučno počasna zgodba o ničemer, ki spodleti v svojem prenosu v filmski jezik. Bolj kot se par približuje dejanski razrešitvi nelagodnih trenutkov, bolj nesproščeno je vzdušje.

     

    OnChesilBeach2

     

    Mož in žena, ki to pač nista. Prestrašena in nerodna sta, kot da bi ju nekaj oviralo ter zadrževalo. To so bili drugi časi. »Ko se zaključi predigra, moški vstopi v njo. Temu se reče penetracija.« Florence bere knjigo o spolnosti in se s sestro zgraža od sramu in zadrege. Ženske so kot vhodna vrata, skozi katere moški vstopijo, jima je bilo naročeno. In tako je ujeta med ljubeznijo in strahom pred fizičnim odnosom. Na tej točki scenarij namigne celo na tisto najhujše, kar bi se ji lahko zgodilo v otroštvu, ampak družbeni pritisk veleva, da je njena naloga poroka. Sama pa je še premlada in neizkušena. Oba sta. Pomanjkanje zaupanja med zaljubljenima naposled sproži prepir, zaradi katerega Florence steče iz sobe. Šele tedaj jo lahko razumemo, saj Edwardu predlaga šokanten predlog, ki mu nikakor ni povšeči in ga ujezi. »Sva mož in žena. To si mi obljubila!« ji zabrusi in prvič pokaže vsa svoja prikrita čustva.

     

    OnChesilBeach3

     

    Subjekt katastrofalnega poročnega dne na obali v kraju Dorset je lahko razložen samo s potovanjem v ozadje inteligentne in uporniške violinistke iz višjega srednjega razreda ter Edwarda, poštenega študenta zgodovine, ki velja za preprostega kmečkega fanta. Skupaj dokončno skleneta družbeni komentar filma o kulturno in razredno mešanem zakonu, ki pa izpade zadušeno in spregledano. Iz tega vidika je celovečerec interesanten, a njegova izvedba ni. Rešiti ga ne moreta niti odlična Billy Howle in Saoirse Ronan, ki delujeta po navodilih v filmskih vodah neizkušenega režiserja Dominica Cooka. Ta se vsekakor ne zateka k olepševanju resnice, kar mu sicer štejem v dobro, ampak zaradi njegovih režiserskih prijemov film izpade dolgočasen. Vsebinsko mu manjka ravno toliko, da njegova sporočilnost ne nadoknadi izgubljenega.

     

    Film je veliko preveč intimen komentar družbenih vlog in hierarhije odnosov. Tako intimen, da postane že brezpredmeten in izgubljen. Več kot dobrodošla sprememba ritma in filmske energije v zadnjih dvajsetih minutah, ki udari enako intenzivno in kar naenkrat kot revolucija okoli mladega para, vzbudi empatijo in redko iskreno vključenost. Ampak preden film pove, kar ima za povedati, in preden mladoporočenca eskalirata v edini razumen in logičen pogovor med njima, je že prepozno.

     

    Napovednik:

    Sorodni članki: