• Datum objave: torek, 25. julij 2017
  • Muanis Sinanović: Dvovid

    • Založba: Litera
    • Leto izdaje: 2016

    Končni učinek Dvovida je, da mora bralec sprejeti igro ali popustiti. Sprejeti igro pomeni vztrajati, brati znova.

    Dvovidska poezija je vzdržljiva in zahteva vzdržljivost. Je poezija velike – vulkanske – intenzivnosti, ki pa je – kakor da zaradi velike napetosti zakrčena tik pred izbruhom – tišina. Odpornost zahteva precejšnjo investicijo energije, precejšen napor, da se tišina preseka in se zaloga energije sprosti. Vzdržljivost poezije zahteva vzdržanje – branje Dvovida mora biti intenzivno.

     

    S tem nikakor ne mislim, da gre za hermetizem, da se zahteva ključ, ki bo razklenil neslutene širjave pomena – nič takšnega. Modus Dvovida ni skrivnost ali globina – nič ni skrito, nobenega sporočila, smisla za posvečene. Kar se zdi kot oklep, obzidje hermetizma, je prej neprodorna zgoščenost, ki nastane kot posledica intenzivnega soočenja sil: negibnost kot posledica nezadržnega gibanja: »Jeziki so dobivali bule in bule so bile / kot klinčki; kjer so svetovja nabirali / v zbranost. […] vejevje rizoma / je pokalo pod nogami / in vsak izstop iz politične stranke / je rezal vodo s konstantno napredujočo silo.« (Ultimi barbarorum, I) Kot ugotavlja Bojan Vasić v spremni besedi (ki jo priporočam v branje) k dvojezičnemu izboru Sinanovićeve poezije, povzroča vtis nejasnosti opuščanje nepotrebnega, vtis nerazločnosti pa sledenje logiki pesniške podobe.

     

    »Toliko nepotrebnih besed je bilo slišati od mene.

    Moj greh je bil v gibanju.

    Samo stagniranje je transformativno.

    Njegova hitrost je čas, ki te oblije – voda.« (ojla,)

     

    Iz tega sledi, da je zahtevani modus bralskega soočanja kontemplativen. Bolje: prej kot da bi bil zahtevan, se po inerciji zgodi. Zgodi se ničejansko prežvekovanje, zaustavljanje. Nismo torej soočeni s poezijo, ki se lomi, ki prekinja tok branja – nasprotno, gre za poezijo, ki formalno temelji na toku: na neprekinjenem nizanju, sledenju (logiki) podob, ki se šele tako pomensko izgrajujejo. Ne gre za poetiko fragmenta, aforizma in domislice, ampak za (strojno) poetiko kontinuitete. Zato je težko citirati te pesmi, nič bolj kot lahko zobnik opravlja svoje delo izven stroja, ga lahko ti verzi izven pesmi (brez svojih pesmi niso ti verzi niti proza).

     

    Značilnost ubeseditve je, da pušča vtis določene nedodelanosti, grobosti. Na nek način je torej res, da je Dvovid grda poezija, vendar ne gre za estetiko grdega. Podobe in pojmi – jezik – so materialistični, toda estetske vrednote so izrazito lirične in povsem na strani lepega: »stri mi srce // baker dni, ki gre sončna svetloba / po tebi kot maslo po kruhu.« (Baker dni). To dialektiko detektira tudi Sinanović sam v svojem zapisu Avtopoetika 2017. Kakor pravi, se v njegovi poeziji združeni elementi ulice (ki se včasih, ne pa vedno, izrazito upirajo splošnemu občutku za poetično):

    »čeljusti otrplih v nekem nezvenečem

    saksofonskem tuljenju,

    s pekočimi očmi

                od velocity« (Izgubiti se v tem mestu)

    in najvišjih leg pesniškega izraza, ki segajo v abstraktno filozofsko-teološko polje: »nisi podkožen, nisi nadkožen – pekliš, / si sebi lastna dolina. tvoje vodstvo // je tako nedomače – « (Baker dni)

     

    Končni učinek Dvovida je, da mora bralec sprejeti igro ali popustiti: »vzdrži, vzdrži, vzdrži / vzdrži, vzdrži, vzdrži! / ta kazen, ki si jo zadal,« (Triada, I.) Sprejeti igro pomeni vztrajati, brati znova. Nasprotno mnenju nekaterih kritikov namreč notranjost in obljuba Dvovida ni pospešena, vroča, nad-človeška pustinja – takšen je prej svet, okolje, habitat, v katerem Dvovid obstaja, a sam ni njegov del: Dvovid kot knjiga, ki je preživela konec sveta. Dvovid kot knjiga, ki jo tam – sredi pustinje – z nekakšnim spoštovanjem – berejo preživeli.

     

    Če je za svet, kot ga poznamo – svet prihodnosti – značilna absolutizacija arhiva in spomina, je za poezijo, kot jo beremo tu, značilen upor proti spominu, celo proti (pre)branju. Tu imamo pesmi, katerih ritem šele bo odkrit in sicer skozi obsesivno vračanje k branju, ponavljanje, intenziviranje. Dvovid kot materialistični molitvenik.

     

    Dvovid ni niti dokument subjektivnosti niti časa svojega nastanka, ampak sveta knjiga svoje prihodnosti – njegove pesmi, pesniški stroji, generirajo svoj kontekst in svojo interpretacijo skozi in kljub naporu bralčevega spominjanja, ki bi jih rad odpravil z redukcijo na prepoznano. Kolikor bolj je bralčev spomin – ki nosi menda v sebi večjo zalogo informacij kot Aristotelov in ki je s konicami prstov povezan z več informacijami, kot jih je kadarkoli zmožen razumeti – osvojen in premagan po pesmi, kolikor bolj je bralec ne-bralec, toliko bolj je »spet na sledi Njemu, / hvaležen Njemu za sled.« (Rja)

    Sorodni članki: