• Datum objave: petek, 24. februar 2017
  • Moonlight

    • Režija: Barry Jenkins
    • Igralska zasedba: Trevante Rhodes, André Holland, Janelle Monáe, Ashton Sanders, Jharrel Jerome, Naomie Harris, Mahershala Ali, Alex Hibbert
    • Datum izida: 2. september 2016 (Telluride Film Festival, ZDA)
    • Ocena: 10/10

    Moonlight je film, ki ne govori, kako nesrečni svet ne deluje, temveč kako nesrečni svet deluje.

    Priznati moram, da nisem bil nikoli pretirano navdušen nad realističnimi vzgibi ali produkti v umetnosti. Zdeli so se mi suhoparni in dolgovezni, njihova fanatična obsedenost z mimetiko pa me je spravljala ob živce, ker sem vedel, da se mi bo domače branje zažrlo v čas, ki bi ga bolje izkoristil, če bi šel s kolegi v center mlatit po fliperjih. Občasno sem kasneje naletel na realistične postopke v umetninah, ki sem jim moral našobljen prikimati, in zakopal sem bojno sekiro. Po n-tem ogledu Moonlighta se posipam s pepelom, kako zelo napačno sem se lotil rokovanja s tem slogom.

     

    Film je primer režiserjevega odlično opravljenega dela, saj je iz svoje ekipe izvlekel najboljše. Prav vsak igralec uspe s svojim prispevkom preseči individualen performans in dodati košček v celoto, ki bo delovala še dolgo po svojem nastanku. Zgodba po svoji zasnovi nikakor ni izvirna – tri dejanja spremljajo lik Chirona (igrajo ga po vrsti: Alex Hibbert, Ashton Sanders in Trevante Rhodes) od malih nog, ko se je prvič soočil z zbadanjem vrstnikov in manjvrednostno vlogo v okolici, prek srednje šole, ki zanj predstavlja vse drugo kot najlepša leta človekovega življenja, do odrasle dobe, ko prevzame življenjski slog in kariero Juana (Mahershala Ali), ki je v prvem delu za kratek čas prevzel očetovsko vlogo in Chironu vlil tisto malo dozo samospoštovanja, ki ga je popeljala skozi številne nezavidljive situacije.

     

    Kot rečeno, film bolj navduši s kako kot s kaj. Tu pride v igro najboljše, kar ima realizem ponuditi. Prevečkrat smo doživeli zgodbo o glavnem liku, ki odrašča v getu, kjer se mu dogaja vse najslabše, sporočilo pa je vselej slaba izpeljanka študentske raziskovalne naloge iz sociologije, ki sklene, da nasilje vodi zgolj k novemu nasilju in zatorej nikoli ni prava rešitev. Kjer Moonlight daleč preseže tovrstne manifestacije o kurjih tatovih in kvazikulskih underground start-upih, je nivo intime, do katerega se uspe potopiti, kar mu v prvi vrsti uspe z brezhibno zavestjo o sebi in ukrojeno razdaljo do svojega sporočila.

     

    Nobene potrebe ni čutiti po pedagoškem pridiganju o tem, da je človeštvo zavilo na napačna pota, film ne prevzema vzvišene moralne pozicije, ki bi morala gledalcu kot malemu otroku razlagati, zakaj so ta ali ona dejanja škodljiva in kateremu aktivističnemu gibanju se moramo pridružiti, da bomo na enostaven način izboljšali kompleksen družbeni problem. Moonlight je film, ki ne govori, kako nesrečni svet ne deluje, temveč kako nesrečni svet deluje. Brez pretenzij, brez oddaljenega pogleda, skoraj že brez konteksta. Kristalna resničnost. To je zgodba o posamezniku in njegovem spopadu z okolico, ki mu ne dovoljuje poglobitve v samega sebe in raziskovanje, kaj se skriva v njem. Brezkompromisna ulica je njegova stvarnost, to ni roman(tika), kjer bi spremljali razvoj protagonista. To je hladna realnost, ki ga v razvoju zavira. Prav zato tako dobro učinkuje delitev filma na tri izseke iz Chironovega življenja. Pravzaprav gledalci ne smemo izvedeti, kako se mu je uspelo (minimalno) spremeniti med obdobji, izpadlo bi preveč poučno.

     

    Režiserju Barryju Jenkinsu je tudi v drugem poskusu uspela mojstrovina (njegov prvi film, Medicine for Melancholy, je prejel nagrado Marlona Riggsa in bil nominiran še za pet drugih). Poleg igre navdušujejo predvsem kompozicije kadrov in njihovo premikanje (dobra raba kamerinega kroženja), poleg vizualnih učinkov pa zgodbi spodobno komplementirata tudi glasba in raba simbola vode. Scen je pravzaprav malo, so zato toliko daljše, a pester dialog nikakor ne podaljšuje filma do hipnih pogledov na uro. Gre za klasičen primer filma, ki bo mučno negledljiv ljubiteljem rohnečega dirkanja in premajhnega spodnjega perila, bo pa nagovoril vsakogar, ki razume, da je življenje tudi polno dialogov, kjer besede ne letijo z jezika ter čustev, ki jih ni mogoče površno razumeti.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: