• Datum objave: ponedeljek, 25. december 2017
  • Mile Korun: Sveti mož

    • Premiera: 2. 12. 2017, SNG Drama Ljubljana
    • Režija: Matjaž Zupančič
    • Dramaturgija: Darja Dominkuš

    Čakanje na odrešenika je neke vrste univerzalen motiv, ki se ga da aktualizirati na nešteto načinov, tako da je res težko razumeti, zakaj se je moral pojaviti ravno v okostenelem meščanskem salonu.

    Ravno v decembrskem času, ko se veliko govori o svetih možeh, naj bi eden od njih premierno prišel tudi na oder Drame. Vendar se Sveti mož, kot si ga je zamislil kultni režiser in po novem dramatik Mile Korun, navsezadnje le ni oglasil. Njegova odsotnost je bila glavno gonilo istoimenske Korunove drame, ki jo je zvesto po izvirniku režiral njegov nekdanji učenec Matjaž Zupančič.

     

    Kljub pomenljivem podnaslovu POSTmeščanski igrokaz se igra odvija v izumetničenem meščanskem salonu (scenografija Janja Korun), kar deluje nadvse statično in turobno. Zgodba je razmeroma preprosta. Vsega naveličana meščanska gospa si izmisli svetega moža in ves svet (družina, sosedje, člani balinarskega društva, Interpol) jo začne prepričevati, da ta ni zgolj plod njene domišljije, ampak resnična oseba. Svet namreč potrebuje svetega moža, po njem naravnost hlepi, in si ga ne pusti vzeti. To je izhodišče za mnoge absurdne peripetije, ki jih drama brez večjega stopnjevanja ponuja, na primer ponavljajoče se incestne orgije, skrbno beleženje moževih prešuštev, požig moderne galerije, dvojni samomor v prašičji klavnici …  Preobilje bizarnih motivov gledalca kmalu pusti povsem ravnodušnega, saj ga ne preseneti nič več. Odrasli sin, ki se identificira z Miki miško, ali tajkun, ki tik pred bankrotom sredi meščanskega salona igra ristanc, sta v svetu Svetega moža povsem običajna pojava. Škoda da dramaturginja Darja Dominkuš ni potegnila nekaj več dramaturških črt in da je režiser Matjaž Zupančič vsako podrobnost razumel tako dobesedno. Predstava bi lažje zadihala (in z njo gledalci), v kolikor bi se osredotočila na nekaj bistvenih poant in ne poskušala zaobjeti vseh že videnih klišejev brez večje subverzije.

     

    Nekaj dramske napetosti v uprizoritev uspejo vnesti posrečene igralske kreacije, ki prepričljivo upodabljajo sicer psihološko neutemeljene, mestoma povsem tipizirane like, seveda pod pretvezo ironije. Posebej gre izpostaviti Silvo Čušin v vlogi uspešne podjetnice ter manj uspešne matere in žene (patriarhalni kliše!) Erike Aškerc in Sašo Pavček v vlogi njene neuravnovešene prijateljice Magde Šturmhalter. Za nekaj humornih trenutkov v sicer dokaj morečem vzdušju poskrbita tudi Jurij Zrnec in Gregor Bakovič, ko prevzameta vlogi agentov Interpola.

     

    SVETI_MOZ_PeterUhan_01

     

    Domišljene jezikovne igre so ravno tako ena svetlih točk predstave, tako na primer poigravanje z (ne)obstojem svetega moža:

     

    ERIKA: Ja, potem je pa vse v redu … če si ga [svetega moža] nisem izmislila, potem ga ni!

     

    ŽAN: Ne, ne, Erika! Nasprotno! Če si ga nisi izmislila, potem je!

     

    Ali pa:

     

    ERIKA: Meni je rekel [sveti mož], da ga ni …

     

    MAGDA: Mogoče pa vseeno je, a … kaj praviš? Če ti je rekel …

     

    Manj posrečeni so poznani zgodovinski priimki dramskih likov: Aškerc, Prešeren, Govekar … in sploh vse implikacije slovenstva, ki se jih igra v želji po višji narodni reprezentativnosti precej prozorno poslužuje.

     

    Čakanje na odrešenika je neke vrste univerzalen motiv, ki se ga da aktualizirati na nešteto načinov, tako da je res težko razumeti, zakaj se je moral pojaviti ravno v okostenelem meščanskem salonu. Današnjih »meščanov« (bolje rečeno globalistov) ne zanimajo pravi ruski samovarji, ampak prej novi modeli iPhona. Kičaste tapete na stenah mogočnih vil je zamenjal skandinavski »minimalizem« v samooskrbnih  hišah. In salonski revolucionarji so danes takozvani »influencerji«, ki namesto pustošenja in požiganja raje snemajo vsakodnevne video bloge ali vloge. Še vedno pa vsi čakajo/čakamo na svetega moža, ki je, upajmo, bolj na tekočem s sodobnimi tegobami …

    Sorodni članki: